pot pod noge

iskat meje

Rašica trail 2016 (kuda idu divlje svinje)

Komentiraj

Družina Jež s priatelji se je zopet lotila organizacije ene najprijetneših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Letos tradicionalno drugič. Po lanskem razvajanju, bi bilo reprizo greh izpustiti. Na prijetno vlažno, a ne deževno in za konec novembra neverjetno toplo soboto, se nas je na špotnem igrišču v Srednjih Gameljnah zbralo okoli sto blata željnih udeležencev. Približno dvakrat toliko, kot lani. Pohvale lanskega dogodka, so očitno padle na plodna tla. Opaziti je bilo kopico bolj ali manj znanih obrazov iz slovenske trail scene. Od izkušenih ultrašev, našpičenih mladcev, zagrizenih rekreativcev, uživaških pohajačev, pohodnikov . . . Nekaterim je bil to prvi stik ali s stezicami ali daljšimi razdaljami. Drugi imajo že v žepu najtežje domače in tuje 100 in več kilometrske traile, 24urne gorske teke in podobne nepredstavljive dogodivščine. Celo špartatlonka je prišla pokukat s ceste na stezice. Čeprav so se njihovi živalski sorodniki že odpravili na zimsko spanje, so se dvoživke  izkazale s številčno ekipo kar sedmih štafet. Najbolj zagnani smo vrh Rašice obiskali petkrat, ostali solisti dvakrat, štafete pa trije skupaj petkrat. Spet je med čvekanjem in umirjenimi pripravami ura pred štartom minila tik tak. Iz zvočnika se je zaslišalo: “Gremo!” In nenadoma so se prvi zagnali, kot stekli psi. “Ej! Mal se umirte! Jedače in pijače bo za vse zadosti.”   In smo šli  .   .   .   .   .

Po cesti skoz vas, ter desno v gozd. V lahnem drncu ali strumnem pohodniškem koraku, odvisno od terena. Prve pol ure se moram kar malo silit s tempom. Težke želatinaste noge in pomanjkanje energije nekje globoko v meni, so posledice plavanja. Dva kilometra v bazenu večer pred tekom prav nič ne pripomoreta k premagovanju tekaških kilometrov  in tonusu mišic. Je blo pa fajn!  Kakorkoli. Po ogrevalnih 40minutah se že prvič znajdem pred planinskim domom na vrhu Rašice. Letos so okrepčila lepo razstavljena na mizi neposredno ob potki. Poleg materiala za po grlu, je vsak deležen tudi spodbudnih besed in kupa pozitivne energije. Juhuuuu!!!

zgornja-okrepcevalnica

Za moč in energijo poskrbijo navijači

Drsalnica na spustu me po lanski izkušnji prav nič ne preseneti. V bistvu je podlaga letos podobna lanski. Mokro listje, sem in tja kaka luža in blato do ušes. Le vreme je precej prijaznejše. Okoli 10 stopinj, skoraj popolno brezvetrje in občasno drobno pršenje iz megle.

blato

Levo grmovje, desno robidovje, po sredi pa drsalnica

 

Letos je trasa malo spremenjena, da je res popolnoma krožna. Spust z vrha, pa je razbit še z dodatnim vzponom preh skalnatega hribčka. Zelo všečno.

po-skalah

Malo ožja potka s skalami za bolj “trail” vzdušje

oviratlon

oviratlon

Do sedaj so mi vse potke domače, da lahko res sproščeno tečem in z mislimi blodim naokoli. Na koncu spusta, že v vasi tako vneto občudujem uštimane vikendice ob gozdu, da zgrešim sicer odlično označen odcep in nadaljujem po varianti za “pridne” po cesti naokoli. Par minut gor ali dol. Za sam vrh sem itak nekonkurenčen. Po ovinku skozi vas, sem po dobri uri že spet na štartnociljnem prostoru. Tu čaka večja past, kot vse skale in blato na poti. Okrepčevalnica je namreč tudi letos kraljevka. Vsa čast prostovoljkam in prostovoljcem!

spodnja-okrepcevalnica

Če se za tole mizo usedem, sem verjetno zaključil s tekom. 🙂

V izogib zgodnjemu odstopu, na hitro stisnem grižljaj ali dva in krenem v drugi krog. Prvič mi je uspelo. Še štirikrat. V naslednjih krogih se z nekaj tekači gremo skrivalnice. Oni mene prehitijo na vzponih, jaz njih na spustih. Vmes sem večinoma sam in dam možgane na pašo. Poslušam kapljanje z dreves, petje ptičev, cmokanje blata. Opazujem drevesa, ki se pojavljajo in izginjajo v megli.  Skratka antistresna terapija. V drugem krogu mi že pošteno zakuha kljub kratkim hlačam in majici. V tretji krog tako konec novembra krenem kar brez majice. Predstavljam si, da sem volk na obhodu po svojem teritoriju. V četrtem krogu imam že kar malo lesene noge in je treba malo vklopit trmo. Ravno toliko, da potem v zadnjem krogu padem v tisti dolgoprogaški občutek, ko noge kar same z lahkoto meljejo in se ti zdi, da bi lahko šlo tako v nedogled. Če sem že na Rašici in to večkrat zapored, se spodobi iti tudi na stolp kajne? Tako zadnji vzpon zaključim še s obiskom stolpa. Razgled skozi meglo do prvega, mestoma celo do drugega drevesa je fenomenalen. Po stopnicah stegna že kar lepo pečejo. Še spust po drsalnici, ki je iz kroga v krog bolj gladka in kot vsake je tudi te poti enkrat konec. Za začetek se na kratko parkiram za mizo na zgornji sliki. Ko me zazebe, se preoblečem in se prestavim na toplo na ričet, pivo in domač štrudel. Ni slabo kaj? Pa še brez padca sem zvozil letošnje blato! Neverjetno!

Še enkrat hvala predvsem organizatorjem in prostovoljcem za pedenanje spredaj in zadaj. Seveda gre zahvala tudi navijačem in soudeležencem za pozitivno energijo. Nedavno sva imela z ženo po ogledu filma Maraton debato o komercializaciji teka, ter plusih in minusih velikih prireditev s tisoči udeležencev. Meni osebno je takale “vaška” tekma precej bolj pri srcu, kot vsak mega maraton. Občutek domačnosti in okrepčilo, kot je na zgornji sliki, lahko ustvarijo le entuziasti, ki so res s srcem pri stvari. HVALA!

 

 

TEHNIKALIJE:  50km, 2800m vzpona, slabih šest ur in pol

foto: Ervin Lemark

Facebook stran prireditve

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.