UTVV 2019 – prva ultra v dvoje

14/05/2019 by potpodnoge 5 komentarjev

Po vseh solo ultraških preizkušnjah in kar lepi beri večjih in manjših pustolovščin v dvoje je prišel čas za kombinacijo obojega. Dekle me je je že takoj na začetku vprašala, če grem z njo na 100km Vipave. Nekaj časa sem cincal, nato pa sva vplačala štartnino in zapečatila zadevo. Obetala se je vrhunka pustolovščina. Že goli tehnični podatki o 100km in 5000 metrih vzponov okoli vipavske doline po kraškem kamenju vzbujajo strahospoštovanje. Poleg tega je bil to zanjo sploh prvi ultra trail, zame pa prvi na katerem ne bom le borbal do cilja, odvisen sam od sebe, ampak bo moja naloga nuditi podporo, da skupaj zmoreva do cilja. Kar težka naloga za oba . . .

V tednih in dnevih pred tekmo sva se ukvarjala z običajnim preigravanjem možnih scenarijev, izbiranjem opreme, načrtovanjem prehrane med tekmo . . . Na koncu sva sklenila preprost in zmagovalen dogovor, da bova šla po občutku, ves čas jedla in pila in kar je najpomembnejše: “Kar se zgodi na ultri, ostane na ultri!”

Tako sva se v petek zvečer po napornem tednu znašla v Vipavi na prizorišču največje trail prireditve v sloveniji.

Čas je ob klepetu z vsemi bolj ali manj znanimi facami slovenske trail scene kar prehitro mineval. Tu so bili prostovoljci, med katerimi je so mnogi že premagali take in tudi daljše razdalje: ultra hodec Borut, Maja, Leon in druščina, na svojem štantu legenda slovenskega ultra teka Toni, ki naju mimogrede oskrbi z manjkajočim bidonom in Carico. Kjer je on je seveda tudi Katka. Pojavi se še Tadeja. Obe sta tokrat namenjeni na “regeneracijsko” krajšo progo. Na drugem koncu so Amfibijci, Anže, Silvo in ostali  v družbi klenega korošca Tomaža. Pred štartom v Vipavi se ogrevata že tudi prvi metli Urša (Drejkatim) in Klara. Na štartu pozdravita raketi Muc in Mato. Skratka tu je velik del slovenske ultra scene.  Kar naenkrat smo bile ovčke zbrane v ogradi, pričelo se je odštevanje in 3  2  1   GREMO!!!

Rakete so odbrzele naprej, midva pa sva v lahnem drncu mlinčkala mimo izvira Hublja proti Kovku. Pred prvo okrepčevalnico v Otlici smo se končno raztegnili po progi. Ostala sva sama na robu Gore z lučkami Ajdovščine v dolini. Bila ja jasna brezvetrna noč, idealna za tek. To je to!!!! Popolna svoboda.

Bojana ima kar soliden tempo. Občasno me zaskrbi, da bo to drago plačala proti koncu, a nočem kvariti flowa. V Otlico prideva v top formi. Ura je poltreh zjutraj, midva pa sva se ravno dobro ogrela. To je ta ultraski filing!!! Popade me strašen apetit. Pojem pet sendvičev s sirom salamo in paradajzom, čez pa pol litra kokakole. Juhuuuuu!!! Zdaj lahko srečava tudi medveda. Le tu in tam kakega prehitiva, malo manj jih prehiti naju, sicer sva samo midva in mogočni gozdovi. Angleški par pred nama zaide s proge in se pošali, da sta šla le pogledat hišo malo naprej. Hahaha! Res je. Pravi pustolovec se nikoli ne izgubi. Samo malo razišče okolico. Proti Golakom zaznam že prvo krizo, ki jo uspešno preženeva z guarano. Pri koči na Golakih spet kot “morski pas” gutam sve od reda. Za začetek spet sendviči, čez dva dizla in za sladico kruh z nutelo in suho salamo. Pol pa gasa dalje, hehehe! Bojani je tudi guarana prijela. Spet sva na konju. Kmalu se prične daniti. Res je kratka noč, če štartaš ob polnoči. 🙂 Vmes naju za nekaj minut sramežljivo pozdravi celo sonce preden se spet skrije za oblake.

Vipavska dolina s tržaškim zalivom

Nad Nanosom je še sonce

Kar hitro sva že pri tretji okrepčevalnici na Mali Gori. Tu kraljujejo narodnozabavne viže in motorka v živo, za šankom se toči jeger, višnjevc in ostale rcnije . . . Skratka nevaren teren za resno izgubo časa. Tu pride na vrsto jeger za aperitiv, za malico čips z rozinami in za konec kokakola. Za enkrat nama gre polnjenje rezervoarjev odlično. Sledi krasna razgledna z borovimi iglicami tlakovana Srednječaveska pot, ki naju pripelje na zmagoviti kotiček te prireditve. V Vitovljah je zraven cerkvice na čudoviti razgledni točki okrepčevalnica, kjer marljive gospe sproti odpirajo posode in razstavljajo raznovrstne nebeške dobrote. Tu so različne skutine kocke, pa orehovo pecivo, kokosove kocke, slastne kroglice, limonina pita . . . In kakor, da to ni dovolj se sproti pečejo sveže palačinke z nutelo. AAAAAAAAAAAA!!!!! A res hočete, da že tukaj zaključim pot? A me lahko sploh še kaj lepšega čaka? Ko meljem že četrto palačinko me gospa že malo postrani gleda in čas je za nadaljevanje poti. Opravila sva že polovico predvidenih vzponov in sva v tem neizmerno uživala. Do naslednje postaje je 13km, pol spusta in pol ravnine. Mala malica, sva naivno predvidevala. Bolj, ko se spuščava, bolj postaja vroče in soparno. Na koncu spusta spet pride kriza. Treba se je preoblačit, vezat vezalke, lulat, kakat, pa spet vezat vezalke . . . Vsakih pet minut se ustavljava. Za 7km spusta porabiva 2 uri in pol. No, tudi to je ultra.

Luksuzna kopalnica

vodni objekt

No, ko končno opraviva vse potrebno, lahko spet malo potečeva. Prečkava vipavsko dolino in se na drugi strani spet dvigneva med vinograde in sadovnjake. Ponekod ukradeva tudi kako zgodnjo češnjo. Po 13km bi že morala priti do okrepčevalnice, midva pa sva še vedno sredi blata na območju divje svinje z mladiči, brez vode, v pasji vročini. Evo ti ga na!!! Konc lušnega!

No, okrepčevalnica vseeno pride tri kilometre kasneje. So se pač malo zmotili. In na njej Bogo čakajoč svojo divjo ženo Marijo, ki dirja na stomiljski razdalji. Vročina že dela svoje. Razne jestvine ne pašejo več. Po grlu gre le voda in izotonik. Borbamo dalje. Kmalu oba dobiva betonske noge. Po štartu z naslednje postaje nekaj časa hodiva kot rački. Seveda, si to tudi zapojeva. Ultra spirit je v polnem razmahu. Dan tako mine v grizenju neskončno malih klančkov in občasnih poizkusih teka po cestah in kolovozih. Seveda oba pregurava vsak eno od svojih kriz. Vmes me prime, da bi dal zastavico, ki označuje traso med zobe, se ulegel v senco in počakal, da me pobere metla. Itak bodo prišli po zastavice. Tega guncanja gori doli po vročini imam polno malho! Zvečer dobim rezultat mojega testa. Poizkusil sem namreč, kako se nepremočljive nogavice obnesejo v toplem vremenu. Odgovor je pričakovan. Z žulji seveda. Noge so že trde in vedno manj jim je do teka. Precej hitro se posloviva od ideje o superhitrem zaključku tekme in pobegu pred napovedanim večernim dežjem. Bova pač mokra, pa kaj! Tudi planirani zaključek še isti dan, kot sva štartala, postane kmalu nedosegljiv. Takrat začneva lepo špancirati in uživati. Na postaji pred zadnjim vzponom na Nanos imajo spet palačinke, mljask! Tudi vročina se je poslovila. Juhuuuu!!! V olimpijskem vzdušju se podava proti Nanosu. Na pol poti prične deževati. Navlečeva tanke pelerine in pičiva dalje. Precej toplo je. Pri lovski koči začne po pričakovanju pihati. Navlečeva tanke doleg rokave in meljeva dalje. Vedno bolj piha in dežuje. Na odprtem robu Nanosa dež nese postrani. V daljavi se vidijo bliski nevihte, ki jo nosi proti nama. Zdaj je vrag odnesel šalo. Naenkrat so noge polne dinamita in naju nesejo proti vrhu. Ideje o iskanju zavetja zatrem v kali. Tu šteje samo gas do daske! Po 20 minutah, ki so se zdele, kot večnost, sediva v bunkerju pri oddajniku, zavita v dekce in srebava toplo juho, ki nama jo strežejo prijazni prostovoljci. Vse skupaj izgleda, kot neko zasilno zatočišče sredi fronte kamor se zavlečejo tisti srečneži, ki jim je uspoelo ubežati pred peklom zunaj. Po krajšem okrepčilu, se kar hitro odpraviva v dolino. V teh razmerah nimava tu kaj iskati. Pri spustu se nama pridruži Ivo, ki si želi družbe. V takih razmerah mu človek ne zameri, čeprav postane malce nadležen. No pri naslednji postojanki mu vseeno razložim, da nam družba tokrat ne paše in za zadnji del spusta sva spet sama. Dež je že tako izjemno zahteven spust spremenil v katastrofalnega. Namesto poti so tu le spolzke skale, globoke blatne luže in najbolj drseče blato, ki si ga človek lahko zamisli. In tega je dobrih 7km sredi druge noči brez spanja v dežju. Prave pustolovske razmere. Hahaha. V razmaku 30m se vsak v svojem transu premikava, vdana v usodo. Sliši se le škrebljanje dežja in občasno polglasno omenjanje organov in familije. No, v dobrih dveh urah zmoreva tudi ta spust. Še par ovinkov in že sva v centru Vipave. Pred ciljem si celo vzameva čas, da slečeva pelerini in poravnava štartni številki. Pred fotografski objektiv je treba stopiti vsaj približno urejen. 🙂 Juhuuuuu!!! Zmogla sva!!!

Sledi sprejem medalj in čestitk od neprespanih prostovoljcev (Hvala Maja, Ečo in ostali!!!), obvezno fotografiranje, mrzli makaroni, topel tuš in že drnjohava v najini mobilni spalnici na parkirišču pred bloki.

Bila je noro lepa pustolovščina. Zmogla sva res težko pot v zahtevnih vremenskih pogojih. Hvala Bojana za to dogodivščino in čestike za prvo stotko! Dobrodošla v ultra svetu! Hvala tudi vsem prostovoljcem na in ob progi, ki so poskrbeli, da smo udeleženci z užitkom in varno potovali po progi.

TEHNIKALIJE: 114km, 5200vm vzpona v 27 urah. Vseh kamnov, blatnih drč, vetra, vročine in hudournikov se pa ne da preštet.