Ta vikend je potekal največji trail dogodek v tem končku Evrope. Tekma 100 milj Istre je v šestih letih iz ljubiteljskega eksperimenta prerasla v spektakel s prek 1600 tekači na štirh razdaljah od 41 do 167km. Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vedno bolj priljubljenim trail tekom so že bili ali imajo željo nekoč biti del tega dogodka. Kaj torej narediti, če človeka zamika udeležba sredi vikenda, ko je vse že v polnem teku, so prijave že zdavnaj zaprte in se večina tekačev že bojuje z zahtevno progo . . .
Stvar je zelo preprosta. Enostavno obuješ superge in vzameš pot pod noge, a ne?!
Po sobotnih obveznostih torej štart ob 15h iz Ljubljane, ko je dogodek v polnem razmahu in so prvi tekači že v cilju na zasluženem pivu, večina pa grize kamnite istrske klance. Seveda greva v popolni tekaški opremi. Priložnosti za trening ne gre kar tako izpustiti. Spotoma na pumpi poleg avta natankava tudi najine želodčke. Vsevedi telefon naju pelje čez neznani maloobmejni prehod, kjer nama prijazna policaja pogledata skozi prste in naju po par besedah o istrskem dogodku spustita čez. Ob 17h se tako končno parkirava v Oprtalju ob trasi, označenimi z značilnimmi rdečimi zastavicami in vzameva pot pod noge. Seveda v obratno smer, kot tekmovalci, da jih lahko srečava čim več in glasno navijava. Prvi dve uri sva kar zaposlena z navijanjem in umikanjem tekačem. Nato “zelenih” na 67km počasi zmanjka in ostanejo le še posamezni “rdeči” na kraljevski 167km progi. Vzdušje je enkratno!!! Vsi so veseli spodbudnih besed in ploskanja. Za kako urco se pojavi celo sonček in prav lepo greje. Srečava precej znanih obrazov (Silvo, Tadeja, Borut . . .), ki so prav vsi po več, kot enem dnevu na poti v odličnem stanju in strumno napredujejo proti cilju. Vmes pade kako vprašanje, če sva kaj izgubila in če je vse v redu, vendar se večini zdi popolnoma normalno, da na tak lep dan pač tečeva v naravi in pozdravljava sotekače. Res je noro vzdušje!!! Zanimivo je opazovati tekače in njihove odzive. Nekateri so v svojem svetu in naju komaj pogledajo, drugi bi se kar ustavili in klepetali, nekateri so v krizi, jezni na cel svet, drugi sveži, kot bi ravno začeli nedeljski špancir, nekateri se nasmehnejo, drugi pomahajo, odzdravijo z besedo ali dvema, da izmenjamo pozitivno energijo, ki nas vse žene naprej . . . Čisto v vsakem se dogaja drugačna burna zgodba o kateri bo še dolgo pripovedoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati.
Pot pod noge
Ko zvečer pospremiva sonce k počitku in počasi montirava lučki na čelo, pojačava tempo in odbrziva v noč.
Pri jezeru Butoniga iščeva sledi Urše in Andreje znanih pod imenom Drejka tim, ki sta tam bodrili tekače. Vendar Drejkamobila ni navidiku. Očitno sta po naporem dnevu že pospravili šila in kopita. Na drugem koncu jezera, ko se pot spremeni v serijo blatnih luž, se obrneva za 360, pardon 180, stopinj in odkorakava nazaj od koder sva prišla.
Vmes prehitevava tekače, ki sva jim prej prišla nasproti. Njihovi pogledi so malce bolj začudeni, kot prej. Padajo vprašanja kam greva, koga iščeva, če sva na pravi poti . . . Vendar so vsi po vrsti veseli, da jima razbijeva monotonijo druge noči na poti. Nekdo celo vpraša, če delava to za zabavo. Po odgovoru, če je on plačan za to, se goboko zamisli in nasmehne. 🙂 Po šestih urah poti prideva že drugič do vesele druščine v vasici Zamask na enem od neštetih hribčkov. Izjemno se razveseliva pipe, ki nama jo pokažejo tam za škarpo. V tem času sva namreč vsak popila le liter tekočine in pojedla tri frutabele. Ni ravno dovolj za kak ultra podvig, a ne? Sevedaj naju v druge ne spustijo kar tako mimo. Treba se je ustaviti ob ognju, probati svinjsko pečenko s krompirčkom in zapeti na planincah. Ko se odpravljava slišiva iz zvočnika komad “Da mi je biti morski pas“, ki tako dobro povzame vzdušje na ultra tekih, da ga proglasiva za najino himno v bodoče.
Gutao bih sve po redu . . . (morski pas)
Skratka, vedno bolj se nama dogaja! Ko sva malo pred polnočjo korakala skozi Motovun je prav malo manjkalo, da se nisva povabila na privatno zabavo družbe v belih srajcah in kravatah, ha, ha, ha . . . No, rešili so naju prijazni prostovoljci na kontrolni točki, ki so naju tudi brez številke povabili v šotor. Slane prestice in čips so sedle, kot . . . Kljub temu se pozna pomanjkanje goriva in noge postajajo vedno težje. Prava rešitev pride v obliki banan in čokolade iz najinega prtljažnika. Ker sva si zadala nalogo narediti 50 km in sva šele pri 35, se seveda odpraviva raziskat progo še v drugo smer. Torej v smeri tekačev naprej proti Grožnjanu. Delno po Parenzani skozi tunelčke in prek viaduktov, delno po gozdnih in travniških blatnih bližnjicah. Na kontrolni točki mladenka misli, da jo zafrkavava, da nimava štartne številk. Pravi, da sva ji sumljiva. Kdo normalen, pa teka ponoči naokoli? Hm??? Ta vikend na primer 1600 tekačev. Očitno gospodična še ni slišala za Rajdovske torkove mikroavanture. Ha, ha,ha . . . Ob 2h ponoči v vasi Završje naletiva na reveža, ki na tablici kljuka številke tekačev, ki tečejo mimo. Spet en, ki ne ve kaj bi z nama. Prav zmeden je, ker ne more opraviti svoje naloge in odkljukati najine štartne številke. Ko mu razloživa, da samo malo tekava naokoli ob dveh ponoči, je odgovor: “Vi ste ludi, totalno!” Hvaležna za idejo si zavrtiva “Totalno sam lud” in jo zagrizeva dalje v klanec, Ha ha he. Sledi še morski pas. Zabava je na vrhuncu!
Ko izračunava, da sva dovolj daleč, da izpolniva zadanih 50km, se spet obrneva za 360. Joj spet! za 180 stopinj in nazaj proti avtu. Zdaj se zabava šele začne. Dogaja se nama na polno. Še bolj pa se dogaja tekmovalcem. Predstavljaj si, da si na poti že drugo noč brez spanja, doživel si že sneg, veter, sonce, kamenje, blato, lakoto, žejo, boli te celo telo, možgani so na avtopilotu, komaj se vlečeš naprej . . . In potem se že tretjič to noč iz teme izlušči tekaški par in priskaklja mimo vsakič iz druge smeri. Jebemti!!!! Roza samorog bi se zdel verjetno bolj resničen. Sedaj se že vsi poznamo. Srečujemo se že tretjič, z nekaterimi celo četrtič. Tako se v zgodnjih jutranjih urah sredi istrskih host rojevajo taki pogovori: “So, you have a trainig run? Hm . . I see . . .” uboga neprespana pamet ne more sprocesirat takih nepredvidenih dogodkov, ha,ha,ha. In “Šta radite vi tu?” “Treniramo.” sledi nasmeh sam sebi v brado in “Naravno, noč je baš prava za trening.” Nasledenja spet skupina hrvatov:”Opet vi! Šta radite!” “Navijamo!” “Pa za koga navijate????”. Sledi neprespan tujec, ki se opoteka sem in tja. Spet razlage o treniranju itd. In pravi z zapletajočim jezikom in motnimi očmi: “Soooo, do you train all the time????” Za finale pa še trije srbi, ki se že od daleč derejo: “Vidi! opet ovi ludi slovenci!” Hm!!??? Človek, ki je na poti že 36ur in je prešel 140km, ti pravi, da si nor, ker tečeš že 10 ur?????? Faaaak!!!! Za to moraš res biti morski pas! Ha, ha, ha . . .
In, ko se ob osmih zjutraj uležeš v posteljo si misliš: “Takega žura pa že dolgo ne!!!”
TEHNIKALIJE: Oprtalj-Butoniga-Oprtalj-Završje-Oprtalj 50km in 2500vm, 11ur od 17:30 do 5h.
pot pod noge 