En krog okol hriba (UTMB 2016)

09/09/2016 by potpodnoge 6 komentarjev

 

UVODNO NAKLADANJE:

Po večletnem zbiranju točk na manj prestižnih, a prav nič krajših, dirkah. Ter po dveh neuspešnih prijavah, je šlo v tretje končno rado.  Trme, ki dvakrat izpadejo v žrebu, pridejo tretjič notri na ta hitri vhod. Prišel je torej čas, da naredim še eno kljukico na svojem ajmar seznamu ali bucket list po angleško. Letos sicer zaradi peripetij na drugih področjih ni najboljši čas za velike dirke. A kaj hočemo. UTMB je za stezičarja oz trail tekača podobno, kot je za maratonca maraton v NY. Ko imaš enkrat zagotovljen štart, ni kaj cincat. Čez leto treniraš lepo po pameti, da ne srečaš kakšne zoprnije po imenu poškodba. Potem greš na štart in daš vse od sebe. Simpl ko pasulj! Ja, no . . . Vmes je še par drobnih haklcev in fint, ki vam jih lahko zaupam kdaj ob pivu ali dveh.

Zimsko navdušenje me je ob vsem službenem in osebnem dogajanju ter spomladanskem n-tič poškodovanem gležnju hitro minilo. Tudi štartnino za Vipava trail kot uvod v sezono sem moral kar lepo prodati in vse skupaj spremljati s kavča. Ampak, dopust je bil splaniran in  apartma plačan brez rizika odpovedi. Se bomo šli pa turizem. Saj so lepi konci tam pod streho evrope. Do poletja sem poškodbo uspel sanirati, da sem lahko opravil nekaj dolgih treningov pred avgustovskim počitkom pred dirko. Po kilometrini sodeč bi rekel, da se pripravljam za desetko na Ljubljancu in ne za enega najtežjih 100miljskih tekov. Kot vedno mi je tapering oz zmanjšanje količine treninga pred tekmo odlično uspel. Z ukinitvijo piva in sladkarij mi je uspelo ukiniti tudi 4kg žive teže, ki mi jih ne bo treba nositi prek hribov in dolin. Priprave so torej kar solidno uspele.

Tako sva neke lepe srede ob štirih zjutraj odrasla polovica družine odnesla svoja speča otroka v že napakirano srebrno križarko in nas usmerila prek dolgočasne padske nižine proti zahodnim Alpam. 10 ur, dva prometna zastoja, tri postaje za lulanje, nekaj kofetkov, en tank dizla in 105 evrov cestnin kasneje smo prišli direktno na štart dirke .  .  .

Tri, štiri, ZDAJ! Brez milosti!

 

Ne, ne še moje. Najprej je bil na vrsti cici, lumpi ali kakorkoli že imenujete otroško različico teka. Mularija! Če hočete sladkarije, si jih je treba prislužit. Tako je Slovenija dobila prva finišerja na letošnji prireditvi UTMB. Čestitke!!!

Tekaška malica

 

Čez dva dni je prišel tudi moj čas. Dopoldne me je družina uvidevno pustila samega. Čas sem zapolnil s prehranjevanjem, pripravo opreme, nalaganjem zemlevidov na GPS v zadnjem trenutku, zadnjim preverjanjem vremena in tudi krajšim dremežem.

Prej

Potem

 

Za tek naj bi človek potreboval bore malo. Hlače, majico in superge. Ali pa še tega ne. Od kod potem cela postelja boj ali manj obvezne robe???? Vseeno gladko spakiram ruzak za tekmo in vrečo za rezervo, ter se odpravim z vlakom proti štartu. Spotoma kupim še dva bidona. Sledi zadnje prehranjevanje, mazanje z vazelinom, oddaja vreče za na polovico poti, obisk WC-ja in srečanje z domačimi v štartnem vrvežu. Ko so objavili zadnji klic za odhod na štart je bil prostor seveda le še na repu dvatisočglave množice. Jebiga! Saj bo dolga pot, ki bo vsakega postavila tja, kjer mu je mesto. Med dolgoveznim nakladanjem napovedovalca in drenjanjem ugotovim, da imam s sabo ključ od apartmaja z ogromnim obeskom. Neka blazna teža ravno ni, je pa precej odveč vlačit karkoli okoli Mont Blanc-a. Moji bodo navijali zame ob levi strani proge. Mogoče mi ga celo uspe oddati. Na moji levi deklina miže doživlja zen s slušalkami v ušesih. Na moji desni dva nemca živčno zbijata šale, medtem ko ju v riti stiska, da bi z rinčkom cvek preščipnila. Poševnooki in seveda tudi kup ostalih mahajo z razno elektroniko na krajših ali daljših palicah. Superge imam primerno zavezane, žuli me nikjer nič, ura kaže srčni utrip kot mora, Garmin je našel satelite, v ruzaku je vse pritrjeno in na dosegu roke, . . .  Čas je za pot pod noge. Nakladač končno za hip utihne in zaslišijo se takti za ježenje kocin:

https://soundcloud.com/jcpiscis/vangelis-conquest-of-paradise

Končno pok pištole in nekje spredaj se že začne stampedo.

 

DIRKA:

Po nekaj minutah hoje tudi jaz stopim pod štartni obok. Še nadaljnih pet minut in lahko celo stečem par korakov. Med vreščečo množico celo lociram sina na remenih žene. Padejo petke, oddam ključ in dirka se končno začne. V lahnem drncu, kot čreda ovac po koridorju skozi mesto. Naslednjih 8 km je v bistvu en zelo natlačen cestni tek. Cesta oziroma pot je vseeno dovolj široka za tek v svojem tempu in prehitevanje brez akrobacij. Ura je čez šesto zvečer, zrak ima 28 stopinj in sonce nabija direkt v glavo. Zeblo nas ni. 🙂 V kraju Les Houches se na začetku singlce naredi manjši zamašek. Ni sile. Minuto ali dve in promet spet steče. Tokrat v pošten klanec. Prvi vzpon za ogrevanje gre po sloviti smukaški progi Kandahar. Najlaži se je po snegu dol pelat. Probajte v vročini gor laufat. Saj ni tako hudo. En švoh vertikal kilometer z nekaj serpentinami, ki ublažijo strmino. S strumnim korakom sem hitro na vrhu. Na spustu jih spet kar nekaj pustim za sabo. En poljak se me je tako ustrašil, da je zlomil palco. Sem slišal precej kletvic. Še dobro, da je bil že precej utrujen, sicer bi kaj lahko pobliže spoznal ostanke njegove karbonske lepotice. Uvodni polmaratonček me v dveh urah tričetrt pripelje na najnižjo točko dirke. Dan se počasi poslavlja, a je še vedno vroče k pr norcih. Pijem liter na uro, a vse izpuhti. Teren se spet prične zlagoma vzpenjati. Naslednjih 25km se bo strmina samo večala. Kljub vročini mi gre dobro. Ob litrih izotonika mi uspe celo malo jesti. Na naslednji okrepčevalnici naletim na čudo tehnike, ki ga je častil Camelbak. Imenuje se hidration station. Izgleda kot izdelek vodoinštalaterskih vajencev iz katerega štrli 5 do 10 navadnih pipc. Tistih za šlauf gor nataknit. Vse skupaj izjemno prav pride ubogim ovčicam za namakanje od zunaj in znotraj, ter polnjenje vodnih zalog. Za razliko od scavnice iz plastenk je voda prijetno hladna. Carsko!!!! Ob pol dveh ponoči pririnem na prvi resni prelaz na 2500m. Španci in ta poševni se že oblačijo v goretekse in vlačejo nase volnene kape. Meni je še vedno vroče, a sem po poti uspel pridelati celo nekaj temno rumenega urina. Prvič po šestih urah in še nekaj več litrih tekočine. Počasi se obrača na bolje. Tudi guarana počasi prijemlje ob pomoči CocaCole. Pred in za mano vujuga nepregledna kača svetilk, kot bi odsevalo zvezdno nebo. Tiste zvezde gor pred mano so pa res svetle. Ne! Tisto se premika. Niso zvezde. Moji predhodniki so. A tja gor je treba?!?!? Ajga muflon! Kam to rineš?! Na naslednjem vzponu se končno resno ohladi. Reševalci šklepetajoče osebke že zavijajo v dekce in folije. V kratkih rokavih se odlično počutim. Končno lahko tudi kaj pojem. Človek ne more verjet, da navadna LeClercova juha iz vrečke lahko tako sede v želodček. Vmes poleg nekaj melišč in snežišč prečkamo tudi državno mejo in nadaljujemo po Italiji. Med vožnjo proti Franciji so se mi v spomin zapekle otroške pesmice. Celo noč si prepevam o petelinčkih in žabicah. Na spustu proti Courmayerju se prične daniti. Kar naenkrat iz teme vstanejo rožnati granitni zidovi obloženi z belim okrasjem. Svet dobiva tretjo dimenzijo. In ta je reeeees globoka!

Tja kjer se sveti in levo okrog hriba

Na tranziciji se ne zamudim dosti. Zamenjam baterije, pojem župco, zamenjam majico za še bolj poletni model in gasa dalje. Za prvih 80 km in 4600m vzpona sem potreboval dobrih 14 ur. Počutim se odlično, vendar je ob osmih zjutraj že vroče. Čaka me peklenski dan. Takoj me čaka precej strm vzpon, ki ga počasi a vztrajno zgrizem. Vmes tudi prebavim jutranjo juhico. Pred dvema letoma sem tu doli dobesedno letel. Navzgor ne gre tako hitro. Do polenajste ure in devetdesetega kilometra se v mehko skuham v lastnem soku. Zelena veja v smislu hidracije, ki sem jo uspešno zajahal ponoči se je zlomila, kot zobotrebec. Sonce prižiga kot pri norcih. Jesti sploh ne morenm več. Pitje tekočine mi samo poslabša pljuskanje v trebuhu, ki močno ovira tek. Med hojo je malo bolje. Počutim se kot suha cunja polna žab. Dvakrat poskusim bruhati, a ne gre. Žabe so se očitno preselile iz želodca naprej v čreva. JEBA! Gravitacija na srečo še vedno brezhibno deluje. Prepustim se ji in se nekako prikotalim do okrepčevalnice na slabih 100km. Svetijo mi opozorilne lučke za pregrevanje mašine, prazen tank, dehidracijo in še kakšna. V želodcu mi še vedno pljuska. Pod šotorom je vroče. Vsa hrana in pijača je topla. Vrag počasi prevzema vajeti. Nimam prav dosti izbire. Požvečim par kosov pomaranče in jo mahnem dalje. Na lep strm vzpon proti švicarski meji. V senci, če bi bilo kaj sence, bi bilo 30 stopinj. Visokogorsko sonce je točno nad glavo. Še sreča, da grem navzgor. Tako nimam slabe vesti, če ne tečem. Pri prečkanju ledeniškega potočka potopim noter kar celo glavo. Mislim, da je celo malo zacvrčalo. Zmočim si obleko ob čemer poskušam ohraniti suhe superge. Počutim se kot prerojen. Za pet minut. Čez dobrih 10 minut so oblačila spet suha in jaz primerno kuhan. Skupaj s sotrpini se vlečemo po serpentinah kot kaznjenci. Kljub polžjemu tempu me kar nočejo prehitet. Očitno smo vsi v istem zosu na ta močnem ognju. Studenčki ob poti nas vsakič znova rešijo bridkega konca. Korak za korakom zdelam tudi ta klanec in se zazrem na drugo stran v Švico. Zabave še ne bo tako hitro konec. Desetkilometrskega spusta se moje žabe v trebuhu prav nič ne veselijo. Vseeno se trudim s tekom, ker mi tako vsaj malo pihne okoli ušes. Pljuskanje v trebuhu me vedno manj moti. Očitno pametnejši popušča. Saj bi kar šlo, le tank je vedno bolj prazen. Od jutra sem pojedel le nekaj koščkov pomaranče in dva koščka energijske ploščice, ki ju še vedno čutim nekje v žlički. Hvala bogu za Coca-Colo. Bo že . . . Tudi to bo minilo. Če ne prej, zvečer, ko bo hladneje. Zdaj sem tako počasen, da se itak lahko poslovim od solidne uvrstitve. Do cilja bom pa že pridrsal. Do limitnega časa imam tako rezervo, da grem lahko za par ur spat, na kosilo in še kaj. Vasice na poti so kot iz pravljic. Saj francozi in italijani imajo tudi lepo. Samo švicarj majo pa u nulo spedenan. Hiške so vse lepo obnovljene v starinskem slogu s kamnitimi fasadami in starimi lesenimi ostrešji. Pred eno takih hišk je travca lepo pokošena na milimeter, na skrbno urejenem parkirišču stoji novejši športni terenec, pred hišo nizka kamnita škarpa, ob njej žar iz katerega se še kadi  . . .  Na škarpi, prosim lepo, leži tip na trebuhu, brhka deklina ga pa gnete po hrbtu. In mi cepci tečemo mimo, kot da smo plačani za to????????  Na vsakem drugem vogalu je korito s hladno studenčnico. Ob stalnem vodnem hlajenju mašina za čuda kar gre na neke neznane notranje rezerve. Tudi žabe ne regljajo več tako intenzivno. Počasi, res počasi se dvigujem. Kot pohojen flancat, bi lahko rekli. Del poti se zamotim s klepetom s sotekačem iz Belgije. On je v še slabši koži kot jaz, a je strašno nezadovoljen zaradi “slabe” pozicije na lestvici. Pravi, da se trenutno gibava okoli 300 mesta. Meni se zdi to odlično! Tip ne more verjet, da vse teke oddelam sam. Brez zunanje podpore na okrepčevalnica. On je lastnik športne trgovine in ga, kjer je le možno pričaka žena s punklčkom, da lahko poljubno menja opravo. V petdesetih kilometrih je trikrat menjal superge. Da o oblačilih ne govorim. Meni se ne bi dalo.

Tu, na senčni strani Bele Gore se sonce prej skrije. Ob šestih zvečer je že senčka in vročina popušča. Ob idiličnem jezercu Champex-Lac spet zapaše celo župca in banane. Konj je že blizu. Še malo, pa ga zajaham. Na naslednjem vzponu se uresničuje napoved popoldanskih plohic. Zanimivo je gledati taktiko oblačenja. Nekateri se zadekajo v goretekse že ob prvih kapljah, drugi so raje kar mokri, tretji ne vedo točno kaj bi . . .Verjetno bo samo kratka plohica. Hitro vržem nase tanko polivinilno plerino in grem dalje. Pod njo mi je sicer vroče, a pod jakno bi mi bilo še bolj. Po 10 minutah je dežja konec in en za drugim se zopet slačimo. To se ponovi še ene štirikrat tekom vzpona. Vsakič dlje odlašamo z oblačenjem in upamo, da bo hitro nehalo padat. Nazadnje se ploha prelevi v konkretno nevihto. Strma steza se v minuti spremeni v hudournik, da ne veš ali bi skakal sem in tja, ali bi kar brodil po vodi. Ko pridem iz gozda na pašnike se usuje še sodra. Sicer gosta, a le pol cm debeline. Ne moti preveč. Všeč mi je, da se je končno shladilo. Kar me moti so vedno krajši razmaki med bliskom in gromom. Ko pridejo pod eno sekundo, postanem malo nervozen. Poka, kot na fronti. V tem nasproti prilomasti čreda ogromnih črnih govedi. Komaj se jim spravim s poti v zamočvirjeno travo. Tudi živali so nervozne. Tole ni več zabavno!!! Pri neki pastirski bajti skupina sotekačev poizkuša najti zavetje. Ven prinori eno zmešano ženšče in se dere na nas v svoji hribovski francoščini, ter odriva tiste, ki so ji najbližji. Kljub neznanju jezika razumemo sporočilo in se odpravimo dalje. Japončkom tole švicarsko gostoljubje ne gre in gre gre v račun. Na čudake lahko naletiš povsod. Za sabo zaslišimo lajanje pastirskega psa. Očitno teta res ne mara obiskovalcev. No, po dveh km pridem do uradne okrepčevalnice v naslednji planšariji. Kar naenkrat nas je polna bajta mokrih tekačev. Domačini pravijo, da bo čez petnajst minut nehalo deževati. Če vsi vedrijo, bom pa še jaz, čeprav je grmenje ponehalo. Saj je kar lušno mal poklepetat in v miru pomalicat (stoje v kotu med stopnicami in skladiščem). Po pol ure se odpravim. Tokrat ves v goreteksu. Juhej!!! Gremo v drugo noč. Na spustu imam sicer že malo trde noge, a energija se vrača. Sledi še en tisočmetrski vzpon, podoben spust mimo številnih krav in že sem v Vallorcinu na 150km, kjer tudi mene pričaka navijačica. :))))  Tu že počasi voham cilj. Samo še polmaratonček čez zadnji hrib. Ko izvem, da sem okoli odličnega 200 mesta in celo prvi med slovenci dobim dodatni zalet. Juhca, banana, kokakola v bidon, lupčka za navijačico in gasa dalje!!!!! Dejmo že enkrat končat tole reč!

Kje se gre do cilja?

 

No, zadnji hrib seveda ne more bit en izi sprehod. Na podlago 150km hribov so za lepo razmehčane noge pripravili za začetek vzpon z miljavžnt polmetrskih šteng prek skal in korenin. Stegna se hočejo nekaj pritoževat. Palce v roke, pa gremo. Nisem hiter. Proti cilju grem pa vseeno. Tudi prvi del spusta je pretty  f…… technical, če citiram kolege z druge strani atlantika. Ali po slovensko: “Pot je skalnata”.Tek po takem terenu je odlična vaja za propriocepcijo, vedar jo je priporočljivo delat spočit in ne na tridest ur podlage. Srečno prispem do zadnje okrepčevalnice, kjer se mi že prikažejo luči Chamonixa. Samo še dobrih 7km in 900m spusta po potki. Eno urco in klobasa bo zašpiljena. Na spustu pritisnem na gas in prehitim še kar nekaj kandidatov. Ko končno pridem na asfalt pospravim palice in se umirim. Tu me nekateri zopet prehitijo v finišu, a se ne dam motiti. V “uživaškem” tempu odkruzam do cilja, kjer me na zadnjem ovinku čakajo moji sončki. Otroka sta očitno prišla na gušt in sta z veseljem vstala ob štirih zjutraj, da sta lahko z mano odtekla ciljno ravnino.  JUHUUUU!!!!

Najprej se je treba malo navadit, da zdaj pa res ni treba več tečt. Bi šel še kar kakšen krog po mestu. Pol se pa človek usede, .   .   .   si odpre pivo, .   .   .   stisne otroke v naročje in navija za ostale, ki kapljajo v cilj. En najboljših občutkov! Ko me malo zazebe, je naslednji projekt pripravit olesenele noge na vstajanje s stola in sprehod do avta. Saj bi počakal še kakšnega našega, da mu stisnem roko, a počasi ugašam. Gremo spat. Dovolj za tokrat.

 

REZIME:

Moram se malo pohvalit, da je družinska odprava na največji svetovni trail dogodek uspela nad pričakovanji. Otroka sta verjetno prva slovenska finišerja na letošnjem dogodku. (naj me kdo popravi, če je drugače). Oče, pa sem najboljši slovenec na osrednji tekmi z uvrstitvijo med zgornjih deset procentov tekmovalcev. V sej zgodovini dirke UTMB sta se od slovencev bolje odrezala le vrhunska ultraša David Kadunc in Toni Vencelj. Česa takega pred in med dirko nisem niti slutil. Očitno smo imeli letos vsi težave z vročino. Presenečen sem, da lahko funkcioniram tudi, če cel dan skoraj nič ne jem. Trodnevni muskelfiber sem uspešno pregnal v bazenu, da smo lahko z družino še malo kolovratili po hribih in iskali skrite zaklade. Naj prišepnem, da okoli Bele Gore škrati skrivajo pod kamne Smarties bonbone. Preverjeno!

 

TEHNIKALIJE:

Cel krog po poti TMB okoli Mont Blanc-a. Markirano za 8-10 dni planinske hoje. 170km, 10000m vzpona, 10000m spusta, 35ur 15min, porabljenih cca 20000 kcal,

Uradna stran UTMB

statistika