pot pod noge

iskat meje

Tor des Glaciers – preko vseh meja – zaključek

Komentiraj

Še 50km in 4000vm torej. En luškan trailček torej. Mala malca. Da je vse skupaj na 400km in 7 neprespanih noči podlage, me trenutno ne gane. Veselo pridiham na prelaz Champillon in na drugi strani spet dol. Sonce se zopet bliža gorskim vrhovom. Kmalu je tu že okrepčevalnica klasičnega TOR-a, kjer vesela družba peče morsko hrano na žaru. Sardelce, kozice, lignji in podobno v pastirski kolibi pod alpskimi štiritisočaki. Uf, uf,!!!  Tokrat sem prepričan, da ne haluciniram, čeprav je scena hudo bizarna. Kljub polnemu želodcu seveda probam vsakega malo in nato hitro spet pot pod noge. 10km teka po kolovozih mine, kot bi mignil.

TDG002

Ob sončnem zahodu se spet ločim od udobne označene trase. Glavnina nadaljuje s prečko proti vasi Saint Rhemy, jaz pa desno proti prelazu veliki Sv Bernard. Seveda tudi do tega ne po najbližji markirani poti, ampak po brezpotnem grebenu na švicarsko stran in okoli riti v žep nazaj na prelaz. Pričenja se osma noč na poti. 8km in dobrih 1000vm računam, da bom stisnil v dobrih dveh urah. Bojani, ki me bo spet čakala na prelazu, najavim svoj prihod med 21 in 22. uro in zagrizem v klanec. Tu spet, kot že prej na TORu doživim deja vu. Ker mi je pojav že poznan, se ne sekiram prav dosti. Čeprav je občutek strašljiv. Pri ruševinah iz prve svetovne vojne poti zmanjka in sled me vodi navzgor po brezpotnem grebenu. Vzpenjam se med travami, nizkim grmičevjem in z lišajem poraslimi skalami. Pravi užitek je po pustolovsko sekati azimut po grebenu. V dolini se svetijo lučke vasi in avtoceste na veliki Sv Bernard. Stisnem gel, nekaj požirkov kokakole in zagrizem kolena, kolikor dajo pljuča. JUHUUUUUU!!! Še dve urci in spet bom padel v objem svoje drage. Višje se grmovje in trave umaknejo skalam. Superge na lišajih sicer odlično primejo, a je vseeno zamudno plezati s skale na skalo in iskati prehode. Po krajši izravnavi se teren popolnoma spremeni. Namesto skal pridem na nekakšen čuden sprijet pesek po katerem se dričam, kot na rolerjih. Sled me pelje v prečko po strmini. Vsak korak je, kot bi stopil na kroglice iz ležajev. Pod mano je strmina, ki se konča bog ve kje . . . Zapiha zlovešč leden veter.” FAK!!! Kam so nas to poslali?! Pa ti niso normalni!” Tukaj ne bi šel niti spočit podnevi, kaj šele ponoči po celem tednu nespanja. Ampak sled me pelje ravno tukaj. Odstop in vrnitev od koder sem prišel seveda ne pride v poštev. Ne po vsem kar sem že dal skozi. Bolj po palicah, kot po supergah se splazim preko prečke in spet navzgor po prekleti drsalnici. Poti ali steze seveda nikjer nobene. Priplezam preko strmega kupa peska in pred mano kar naenkrat zrase gigantski steber daljnovoda. Mimo njega je dvajset metrov ravnine, potem pa spet nekam gor v strmino po jebenem pesku po vseh štirih. Strah me je zdrsa. Skoncetriram se samo na vsak korak posebaj. Ne obstaja nič drugega, kot jaz in ta prekleta drsalnica. Po treh urah, ko sem računal, da bom že zdavnaj na kontroli, imam do tja še 4km okoli hriba z imenom Mont Mort. Hm . . . kar pravšnje ime za tak teren. Za 3km sem porabil 2 uri. Bojana me že čaka na prelazu. Poskušam poslati sporočilo, vendar ni signala. Telefon preklopim nazaj na letalski način in stečem na drugo stran v Švico. Tu so spet domače skale in grmičevje.

TDG201

Ko je na brezpotju občutek, kot bi prišel na avtocesto

Za konec še poslastica 200vm vzpona nazaj na prelaz. In ob polnoči končno spet močno stisnem Bojano, ki je že prav pošteno v skrbeh zame. Še dobro, da ji je družbo delal Peter, ki me je prav tako prišel pozdravit in preverit moje stanje po enem tednu na poti. Pravita, da se jima je čudno zdelo, ker sta videla, tekače ki so tekli po cesti, ki pelje na prelaz. “Oooo, ko bi vedela kje sem kolovratil!” Na toplem ob ljubljeni osebi in polni skledi makaronov mi vse pade dol. Adrenalin popusti. Na pleča mi pade vsa utrujenost celega tedna. Ob meni sedi moja draga od katere sem se včeraj tako težko ločil in se je ves dan veselil. Zdaj pa kar sedim tam in ne morem verjeti kje sem. Iz ust spravim le tu in tam kako besedo, ko počasi meljem pašto. Bojana me samo zaskrbljeno gleda in ne ve kaj bi. Kar na jok ji gre. Sem in tja jo pobožam in potolažim, da sem dobro. Za kaj več nimam energije. Hm . . . Verjetno res zgledam precej ubogo. Saj tako nekako se tudi počutim. Kot ožeta, tisočkrat zribana cunja. Ooooo kako sladko bi bilo zdaj oditi do avta, se skupaj zaplužiti v toplo spalko in mrkniti za nedoločen čas.

received_1134967056688863mde

V tem čudnem transu mineta dve dragoceni uri in treba je sprejeti odločitev: ali it spat tukaj, ali stisniti 10km do naslednje koče od koder je do cilja le še že znana pot preko zadnjega prelaza. Odločim se za drugo možnost. Natankam kokakolo, spijem guarano in skupaj stopimo v mrzlo noč. Peter zajaha motor v dolino, Bojana pa me spremi prek parkirišča do začetka poti. Oba sva v nekem čudnem transu. Skrbi jo zame. Verjetno upravičeno. Težko mi jo je kar pustiti sredi noči tam na mrzli cesti na 2500m, po tem, ko se že dva dni vozi sem in tja po ovinkih in me čaka na mrzlih prelazih. A, če želim končati to megalomansko dirko, moram naprej. Močno se stisneva in polupčkava za srečo in mahnem jo v noč. Čeprav je ne vidim, čutim kako gleda za mano. To mi da še dodaten pospešek. Če bo vse po sreči se vidiva popoldne v cilju. Hitim gori doli po stezici, da bi bil čim prej pri koči preden izpuhti učinek kofeina. Navijem si muziko in ob spremljavi polne lune šibam dalje. Nekje na pol poti čutim, da me spet zmanjkuje. Vedno več energije moram vlagati, a vseeno mi tempo pada. Pričnejo se dogajati čudne reči. Potegnem ven telefon, da bi preveril sled in čez nekaj trenutkov se zbudim iz globokega sna. Stojim tam pod luno sredi gora s telefonom v roki in ne vem, kaj počnem tam. Ne vem niti ali sanjam, ali je vse to res. Zberem se, preverim smer, navijem muziko do konca in ponovno zagrizem v klanec. Med grizenjem na polno in premikanjem nog v taktu štanc glasbe, se kar naenkrat zbudim iz spanja, z rameni naslonjen na ročaje palic. Podobne bizarnosti se še večkrat ponovijo. Sem na meji svojih rezerv. Če se zdaj ustavim, ali bog ne daj usedem, me zmanjka v trenutku in vprašanje, če se še kdaj zbudim. Lučki tekačev za mano se mi ne približujeta prav dosti. Hm . . . Ali sta tudi tako uničena, kot jaz, ali sem kljub zaspanosti vseeno spodobno hiter, ali sta tisto le zvezdi na obzorju, ali pa haluciniram. Na TOR-u je vse možno. Po izdatnem nalivanju s kokakolo in uveljavljanju živalske trme zaspanost toliko popusti, da me ne zmanjkuje več med hojo. Premikam se, kot v transu. Izmenično z enim očesom spim in z drugim na pol gledam. Vseeno prek ledeniških moren in hudournikov po brezpotju najdem pravo pot brez enega samega odvečnega koraka. Kot bi me vodila nevidna roka. Nekajkrat preverim položaj na telefonu in se čudim, da ostajam točno na sledi. Po dveh urah in pol agonije z zadnjimi močmi padem v toplo kočo Frassati. Tu zagnani kontrolorji želijo od mene zapestnico s čipom. To je preveč za moje neprespane možgane. Na vseh ostalih kontrolah je namreč zadostoval vpis v zvezek in ura. Bolj, ko razlagam, bolj se stric dere chip, chip, chip, kot preplašen papagaj. “Pa p… ti materina božja!!! Tista jebena zapestnica se mi je strgala že predvčerajšnjim, ko sem se prebijal skozi neprehodno grmovje in sedaj čepi na dnu ruzaka. Jaz pa nujno rabim skledo čorbe in posteljo preden kolabiram kar tukaj pod šankom!!!” V jezi mu stresem vsebino ruzaka po celi mizi in izbrskam zapestnico. Ko ga poprosim, če jo zna pokrpat, da jo bom spet lahko nosil na zapestju me spet gleda, kot tele. Nimam energije za pregovarjanje. Na hitro vržem vase dve čorbi. Za mizo sedim s fantom s klasične razdalje, ki javka kako je težko in da ne ve, če bo zmogel. Pokimam mu, da sigurno bo in se pustim odvesti do postelje v kateri zaspim še preden se dobro uležem. Po treh urcah krepčilnega spanca se, kot prerojen prebudim v prelepo sončno jutro.  Juhuuuuu!!!! To je to!!!! Nič me ne more ustaviti!! Še 21km preko zadnjega prelaza po lepi označeni poti, ki sem jo prehodil že dvakrat. Energija je na višku. Vzpon na zloglasni col Malatra mine, kot bi mignil. Odpre se pogled na mogočno pogorje Mont Blanca, ki se kopa v soncu. O jaaaaaa!!!!!!

TDG004

Col malatra – še zadnji od velikih prelazov

TDG005

Desno Mont Blanc, levo Courmayeur, jaz pa kar naravnost. JUHUUUUU!!!

Lahkih nog odletim v dolino, kot na zračni blazini. Noge letijo kar same. Za razliko od klasikov so nam začinili spust še z vzponom na Tete de la Troche, kar me sploh ne moti. Kaj pa je 700 višincev vzpona? P . . . dim!  Potka se vije po travnatem grebenčku, kot iz reklame za trail run. JUHUUUUU! Pri koči Bertone se sploh ne ustavljam, samo pomaham s štartno številko in gasaaaaa! Kmalu mu pride nasproti Bojana. Z nasmehom do ušes ji padem v objem in skupaj odtečeva proti cilju. Vzdušje je sproščeno, polno sonca. Oba imava nasmeh do ušes. Čisto drugače, kot ob najinem zadnjem srečanju.

Nekaj čez drugo popoldne po sedmih dneh in osmih nočeh kolovratenja po hribih s skupno okoli dvajsetimi urami spanja končno prestopim ciljno črto . . . . . . . . .

sdr

Objamem in polupčkam Bojano, ki ne ve ali bi me slikala, objemala, jokala al kaj . . . Meni je tudi nekam čudno. Po enem tednu mi ni treba nikamor več. Če hočem, se lahko z drago tukaj usedeva na škarpo in sediva dokler naju ne prerase mah in prav nihče naju ne bo preganjal. Prejmem še čestitke od Petra in ob pivu se kar na uličnem vogalu lotimo vrhunskega štrudla Bojanine mame, ki mi ga je na mojo željo prinesla v cilj. Perfektni trenutek! HVALA!!!!!!

2020-01-04-19-52-10-613CYMERA_20200104_195829

REZIME:

Vse skupaj je zneslo 450km razdalje in 37000vm vzponov. Na poti sem bil 186ur, kar je sedem dni in pol, ter osem noči. Skupno sem vknjižil 20 ur spanja in izgubil 7kg žive teže. Vedel sem, da bo težko. A realnost je presegla moje najbolj divje predstave. To ni bil trail, niti tek. To je bilo hribolazenje na dolge proge ob stalnem časovnem pritisku in boju z vremenom in neizprosnim terenom. To je bila prva tekma na kateri me je lovil časovni limit. Prva tekma na kateri me je bilo na trenutke strah, da padem v dolino. Prva tekma na kateri sem bil brez vode in hrane tudi po deset ur skupaj. Prva tekma po kateri lahko rečem, da se na težjo stvar, kot je tole verjetno ne bi prijavil. Tole je bilo presneto blizu mojemu limitu. Na trenutke celo preblizu. V cilj nas je prišlo le 40 od 100 izbrancev, čeprav je bil pogoj za prijavo uvrstitev v prvo četrtino na klasičnem TOR-u

Hvala vsem navijačem, ki ste stiskali pesti zame doma, še posebaj Ajdi in Gabru. Hvala Petru, Uršuli in Andreji, da ste se potrudili priti na sam kraj dogodka.

Predvsem pa hvala Bojana, da si prenašala vse moje priprave in občasno slabo voljo v dneh pred odhodom. Hvala, da si doma prebedela noči pred računalnikom, in neprespana prišla na drugi konec Evrope me čakat sredi noči na mrzle prelaze. Hvala za vse tople besede, objeme, poljube . . . za slasten štrudel v cilju. Bojana, hvala, ker si bila z mano na dirki.

dav

S Petrom se mastiva

FB_IMG_1569871222067

Drejka tim me futra na tranziciji

received_1145849038935759

Z Domagojem in Nikolo na zadnji tranziciji

davdav

mde

čislani prostori

sdr

ugani katere so stare tri tedne in katere eno leto?

FB_IMG_1569871205616

servisni prostori v na tranziciji

IMG-4f00eaaa140836f6bec3b803ae79480b-V

FB_IMG_1569871110888

vsi finišerji Tor des Glaciers

received_418201282167048

Čtivo pred štartom

IMG-a66f284505c7a9eab4c023bbf4e578e3-V

še dobro, da je veliko platno

IMG-4b6403100a9f1722dd148d87b62f110f-V

še štartal nisem, pa imam že poflajštrane prste

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.