pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Rašica Trail 2017 (razširjena verzija)

Minulo soboto se je zgodil, tokrat res lahko rečemo tradicionalni, tretji Trail Rašica. Družina Jež z zvestimi pomagači nam je tokrat pripravila še malce bolj razgibno progo, kot prejšnji leti. Vključena je namreč tudi Šmarna Gora. Torej kar dva hriba na ena mah. No, v bistvu štirje. Še Grmada in Veliki vrh za nameček. Obetal se je res lep krog. Že pred časom sem povezal obe izletniški točki v tekaški izlet. Tokrat je prišel čas, da ju izkusim tudi na tekmi. Zopet je število prijavljenih od lanskega leta poskočilo za 50% in postavilo pred organizatorje težek izziv ponovno pričarati domače vzdušje prejšnjih dveh dogodkov.

Po raznih dvomih o prestavitvi prijave na krajšo razdaljo, sem se zjutraj zbudil lačen dirke. Za raketni pogon sem si skuhal skrivni doping iz uvoza.

IMG_1557

direkt iz Sri Lanke

Malo preveč se mi je streslo, tako da je izpadel malo močnejši. Nič hudega. Samo, da me ne vrže iz ovinka. Kot prejšnja leta se je tudi letos v soboto zjutraj na igrišču v Srednjih Gameljnah zbrala pisana tekaška druščina. Za spremembo sem prišel slabo uro pred štartom, da se v miru pripravim. Seveda sem se zataknil že pri prvem avtomobilu in po polurnem čveku v zadnjem trenutku dvigoval štartni paket. Pet minut za pripravo in čvek se nadaljuje do odštevanja in stampeda proti Rašici. Letos je bila proga za spremembo relativno suha. Pa smo šli   .   .   .   Ob prijetnem čveku s Pustolovcem je tik-tak prišel vrh Rašice in prva okrepčevalnica. Na spustu sem se prestavil nekaj mest naprej in nadaljeval v družbi legende slovenske trail scene Petra in stand up komika Tešky-ja. S slednjim sva med drugim ugotavljala, ali navajenost na neprespane noči zaradi dela ponoči prinese kaj prednosti na ultra tekih. Še čvek ali dva in že smo bili na Šmarni Gori pred novo obloženo mizo. Bi se človek kar malo utaboril tam in v miru poizkusil vse doma pečene dobrote. Ampak vseeno je to tekma. Dva grižljaja v usta in smuk v dolino. Prvi krog je minil, kot bi mignil. V drugem krogu je bilo malo manj klepetanja. Z istimi dirkači, kot smo se srečevali že v prvem krogu smo nadaljevali igro bežanja, lovljenja in izmeničnega prehitevanja. Na ciljni ravnini, ko sem bil po štirih urah in pol že malo načet so me moji presenetili z navijanem. Ravno pravi trenutek za dvig motivacije! Hči je izjavila, da sploh ne tečem resno in se moram bolj potrudit. No prav, bom zadnji krog pohodil gas. K jutranjem čaju sem dodal še eno guarano in prešaltal na mešanico Cocacole in čaja. Iz žepa sem potegnil slušalke in navil muziko. Že v prvem krogu, ko me je Tešky spomnil nanje, sem si zamislil, da si bom na koncu navil Dubiozo in poletel proti cilju. Gor sem šel, kot dizelski traktor, dol pa letel, da me je kar iz ovinkov metalo.

23825997_1530659447020940_1372259932905146060_o

Če izgubiš koncetracijo, si jo prisiljen pobrati preden greš dalje

Prehitel sem še stiri tekmovalce in po sedmih urah in pol pristal na končnem šestem mestu. Sledile so čestitke navijačev in sotekmovalcev ob obloženi mizi, ter druženje in navijanje za tiste, ki so še prihajali v cilj. Vrhunsko!

REZIME: Vse pohvale družini Jež in ostalim organizatorjem, ki jim je zopet uspelo postaviti nivo organizacije še stopnjo višje. Toliko različnega slastnega domačega peciva na okrepčevalnicah nisem videl še nikjer. Vzdušje je bilo odlično, prostovoljci nasmejani in vedno pripravljeni pomagati, proga dobro označena, . . .  Še vreme je vsako leto boljše. 🙂 Kar se trase tiče lahko le citiram komentar z družabnega omerežja: “Za prste obliznit!” Res lepa in raznolika trasa, ki ima vse od lepih singlc, strmih vzponov, tehničnih spustov do precejšnjega kosa ravnine po makadamu. Za tole oddelat, kot je treba moraš biti res suveren tako na vzponih, spustih, kot na ravnini. Ozko specializirani tekači se tu lahko gredo le turiste. Se vidimo ob letu osorej.

TEHNIKALIJE: 56km in 3000 višinskih metrov vzpona v treh krogih po 18,7km. Za lumpije lahko en krog ali štafeta s tremi tekmovalci. Zanimivo, da bi se s časom prvega kroga uvrstil na sedmo mesto med petdesetimi tekmovalci, ki so tekli le en krog.

Rezultati

Rašica2

 

Foto Bogo Trontelj

 

 

Advertisements


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


1 komentar

S Šmarke na Grintovec

Vedno, ko občudujem širne razglede s hišnega hriba, me prime, da bi se zapičil v enega in kar šel gor. Od tukaj in zdaj. Peš, po čim krajši poti, s čim manj asfalta. Izbira je res pestra. Od Kamniških Alp, Karavank in Julijcev s predgorji, do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Pa nisem obdelal niti 180 stopinj panorame. Ta bližnje kuclje sem že povezoval. Tokrat sem se spravil na ta velike. Če letos ni Papež organiziral teka na Grintovec, si ga bom pa sam.

IMG_0689

Na topel sobotni večer se tako malo pred deseto uro znajdem na vrhu Šmarke. Pri prenovljeni pipci napolnim bidone, stisnem start in vzamem pot pod noge. V soju polne lune se v daljavi sluti obris pravilne piramide Grintovca. Dolga pot bo. Ampak časa imam tudi dovolj. Tik tak sem v Povodju, mimo ribogojnice in že se ponovno vzpenjam proti Rašici. Koča na vrhu je ob tej uri sicer zaprta, a zunanji zasilni šank deluje 24/7.

IMG_0691

Za ta žejne je vsaka pipa dobra.

Vsak obisk Rašice je seveda treba sklenit na stolpu. Razgled kot vedno trga gate. V soju lune se vidijo obrisi gora. Po dolinah pa tisoče lučk. Za dodatek na zahodu nevihtni light show.

IMG_0694

IMG_0697

Ponoči se vseeno malo slabše vidi, kot podnevi.

Noge me nesejo naprej po grebenski poti proti Mengeški koči. Čeprav pot poznam, uspem pri vseh ovinkih levo-desno, gori-doli smer zgrešiti za 180 stopinj. Sumljiv položaj lune na nebu me opozori, da delam varianto za pridne. Pogled na Garmina razjasni situacijo in me utiri nazaj na prvotno traso. Malo pred Mengerško kočo jo mahnem proti severu. Po krajšem spustu, sledi duhamoren ravninski cestni odsek skozi vasi do Komende. Bidoni bodo pred ponovnim vzponom potrebni polnjenja. Sredi noči so seveda tudi bifeji že zaprti. Da o trgovinah ne govorimo. K sreči ima vsaka poštena slovenska vas cerkev. In zraven cerkve je po navadi tudi britof na katerem je polno zalivanja potrebnih rož. V te namene se v kakem kotu ali za zidom skriva pipca. Lažje jo najdemo, če sledimo zelenim kanticam za zalivanje, ki so razobešene v okolici.

IMG_0701

Sem že blizu. Samo še pipco najdem.

IMG_0700

Aha! Tale je bla kar dobro skrita.

Malca na britofu ob enih ponoči je že sama po sebi posebno doživetje. Vse skupaj še popestri eden tistih gigantskih traktorjev, ki se z osvetlitvijo primerno fuzbal tekme in mega cisterno vozaka sem in tja po vasi. Ker se mi ne da okoli po cesti omenjenemu traktorju pod kolesa, raje nekaj sto metrov kolovratim čez travnike do naslednje zanimivosti. Tu okoli se marsikdo očitno raje vozi s traktorejm, kot hodi v hribe. Zato stoji Planinski dom Komenda, kar lepo na robu vasi. Praktično na ravnini, da še z avtom ni treba daleč. Na križišču se razveselim table za pešpot proti Krvavcu in markacij. Vseeno na hitro povohljam okoli gostilne, pardon Planinskega doma. Radovedni konjiček si vmes prisluži nekaj čohanja za ušesi. Zgledno markirana pot me hitro pripelje v Šenturško goro, kjer me spet čaka nekaj asfalta. Med drugim me pot sredi noči pelje tudi mimo pasjega hotela. Ko se zbudi prvi gost, mu kmalu sledijo še ostali. Galama do jutra je zagotovljena. Kmalu zavijem spet navzgor v gozd do Ambroža pod Krvavcem. Britofa sicer ni pri cerkvici, je pa prav lepo hladna tekoča voda. Eno etapo višje na Kriški planini že lahko ugasnem čelko in jo zarinem kar direktno po travniku proti televizijskemu stolpu.

IMG_0703

Vrh je že v soncu

IMG_0702

Na srečo nisem na kolesih

Še prečka čez Njivice, ciljna strmina in že pozdravljam sonce na Zvohu.

IMG_0707

Ob taki suši, je tabla za prepovedano kopanje precej odveč

IMG_0708

Čao sonček . . .

IMG_0705

Ni videt posebne strmine . . .

IMG_0706

Na tisto špičko zadaj grem . . .

Tu se končno začne bolj gorski teren. Ker grebensko pot prek Kalškega grebena že poznam, tokrat uberem spodnjo varianto. Pelje me čez razgiban kraški teren z ruševjem, skalami, travami, vrtačami in kar je še podobnih zanimivosti. Vmes imam priložnost občudovati gamse pri lahkotnem premagovanju terena. Po ostrih balvanih nametanih na strmem pobočju šprintajo navzdol, kot Usain Bolt po tartanu. Nad zglajenimi ploščami, kjer bi imel mariskateri plezalec težave si vzamejo le sekundo za premislek in odskakljajo navzdol, kot po stopnicah.

IMG_0710

Ko pridrsam do Cojzove koče, je sonce že kar pošteno vroče. In ta zgodnji se že vračajo z vrha. Čas je za zajtrk. Privoščim si hemeneks sa jajima in brezalkoholno pivo. Neverjetno! Po pol ure sem kot nov in pripravljen na zloglasno streho Grintovca, kjer tudi najboljši pljuvajo ven pljuča in tudi najbolj potrpežljivi izgubljajo živce na neskončnih ridah. V zmernem tempu se prebijem do vrha precej lažje, kot na tekmi, ko gre na polno. Tako 12 ur po štartu s Šmarne gore stojim na najvišjem vrhu Kamniških Alp. IMG_0711

S pogledom zadovoljno prečesavam pretečeno oz prehojeno pot. Počasi se že oziram proti zahodu. Kaj, ko bi potegnil še na najvišji vrh Karavank. Ne bi blo slabo. Sestop na severno stran čez Mlinarsko sedlo je milo rečeno zoprn. Ali se bodo naše gore vsak čas podrle, ali sem pa že pozabil kolk je enega šodra tam gor. Vseeno hitro in brez zapletov priskakljam do Češke koče, kjer je čas za malico. Dokaj hladno pivo ponikne, kot voda v Sahari. Sledi dokaz, da je Jezersko res na Gorenjskem. Kislo mleko dobim v šalci od kofeta. Trikrat zajamem z žlico in ga ni več. Žgančkov ni bilo dosti več. Pa to ni slow food z desetimi hodi, da bi se preseraval z mikro porcijami, gorenci smotani! Ljudje pridemo peš sem in smo lačni!!! No, vsaj kelnarca je prijazna in mi napolni bidone z vodo iz pipe. Na spustu proti Jezerskemu je gretje vedno močnejše. V dolini mi dokončno zakuha. Tudi mrzla voda iz vodnjaka in energetski napitek s pumpe me ne spravita k sebi. Na senčni klopci pod drevesom sredi Jezerskega razglasim tokratno turo za zaključeno in uštopam prevoz domov.

Tehnikalije:

Z vrha Šmarne gore prek Grintovca do Jezerskega je naneslo dobrih 59km, in 3600 višinskih metrov vzpona v dobrih 16 urah bruto.

Šmarka - Jezersko

Prihodnjič dalje . . .


3 komentarji

Na hitro na Šmarko

smarka0001

V petek sem za vsak primer po košarki  namesto tradicionalnega piva spil pravi regeneracijski napitek. Tako, …. Za vsak slučaj. . .  Če bi me slučajno zjutraj prijelo it na tekmo. Nikoli se ne ve. Večer, oziroma dan pred tekmo resni tekači sicer počivajo. A petkov basket kotira previsoko na lestvici prioritet, da bi se mu kar tako, za vsak primer, odpovedal. No, kakorkoli. Na mojem hišnem hribu se je v soboto spet zbralo kup žilavih fantov in deklet na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih. Hudo privlačna zadeva. Tudi za rekreativca. Sem in tja je treba mal šobe spucat s kako šprintersko preizkušnjo. Ambicijje so seveda priteči do cilja v enem kosu po možnosti ne čisto zadnji. Kaj več bi bilo, ob količini treninga zadnje čase, precej nerealno. Kuča-poso, poso-kuča na mestnem biciklu ni ravno trening za svetovni pokal v gorskem teku.

V soboto zjutraj se zbudim nekaj čez osem. Precej polomljen od petkovega basketa se počasi skotalim iz postelje. Zunaj kar konkretno dežuje. . .  Štart je čez uro in pol. . . Hm!? . . . A sem res čist zmešan, da grem rit po blatu in metat ven pljuča? Grem najprej na WC mal premislit.   .   .   . Po 10 minutah in dveh kilah minusa še vedno nisem nič bilj pameten. Tudi izlet na teraso mi nič bolj ne razjasni situacije. Saj sem že prej vedel kako je. Mrzlo in mokro. Na terenu pa zraven še blatno in spolzko. Kaj če bi si lepo počasi privoščil nedeljski, pardon sobotni, zajtrk ob časopisu . . . Veš kaj! Tekmo svetovnega pokala imaš pred nosom, ti se pa nekaj zmišljuješ! Doma se lepo ogreješ, smukneš ven odtečt in čez slabi dve urci si že nazaj doma pod tušem. Tak luksuz imam samo dvakrat letno in ne gre ga kar tako izpustiti. Torej uro pred štartom zajaham kolo, in se po dežju odvlečem po štartno številko. Prijave po minimalni ceni so možne tudi tik pred štartom. Še en luksuz, ki kljub poplavi bolj ali manj tekaških prireditev počasi izumira. Vrnem se moker in na pol zmrznjen. Ampak zdaj ni več dilem. Štartnina je plačana in gremo do cilja! Doma se lepo počasi oblečem, še enkrat obiščem WC, . . . Zunaj še vedno pada. Doma najdem vzorec neke ogrevalne maže in se v zadnjem trenutku odločim, da jo bom prvič v življenju uporabil. Na hitro se napacam po nogah in grem skozi vrata. Do štarta je le še 10 minut. Čez pet minut že stojim v skupini dobrih 100 tekačev in tekačic za štartno črto. Deževat je že nehalo.

3,   2,   1,    GREMOOO!!!!!! Seveda od začetka na polno. Prvi ravninski km slabe 4 minute, drugi z že nekaj vzpona 5 minut, potem pa se začne zares. Pulz gre že čez 180 in na vzponu na Grmado malo stopim na bremzo. Kljub hoji, kar pošteno lovim pljuča. Vseeno imam vmesni čas na Grmadi le nkaj sekund slabši od lanskega. To mi da krila. Na blatnem in skalnatem spustu pridobim kar nekaj mest. Vmes sicer enkrat nerodno stopim, A hitri refleksi rešijo gleženj pred večjo škodo. Pri obratu na spodnji kuhinji sem slabo minuto za lanskim rezultatom. Še vedno odlično. Blata je za izvoz. Roclit-ke blestijo. Majico nosim v roki že od vzpona na Grmado. Kje je zdaj jutranji mraz? Vodo z okrepčevalnic zlijem na glavo, Želodec mi pri takih obratih itak ne dela. Čutim, da malo popuščam a mi gre še vedno odlično. Prihajajo trenutki, ko je treba za boljši rezultat na tako kratki tekmi dat pljuča na cesto in čreva na plot. Nekako mi ni do tega. Ves čas se držim v relativno udobnem območju, tik pod rdečimi obrati (pulz 170/min) in pazim na sproščeno dihanje. V bistvu bi šel raje še en krog malce počasneje, kot zadnji vzpon na polno. Vzpon čez travnik na sedlu in ciljno strmino popestri dvoboj z mladenko, ki ima navijače na vsakem ovinku. Slišim: “Dejmo Sara!”, “Stisn!”, “Nažgi ga!” in podobno. Super! Še malo tekmovanja. saj smo vendar na tekmi, a ne. Na travniku me ujame in pri osličkovi bajti prehiti. V strm klanec ves čas teče in si pridobi 20m prednosti. Do zvončka jo s hitro hojo ujamem. Pri igralih poizkusi s finišem, a ji zmanjka moči. Dovolj je nekaj korakov šprinta in iztek v cilj. Na cilju poltretjo minuto slabše kot lani. Zelo zadovoljen!

Sledijo čajček, banane, žgančki in klobasa. . . in že zadovoljno pujsam v dolino.

V stegna me kar konkretno greje. Tale ogrevalna maža ni od muh!. Do doma me prične prav pošteno peči. Doma pogledam ovitek na katerem lepo piše da vsebuje kapsaicin (to je tist vrag iz čilija). Še dobro, da nisem zadeve prvič sprobal na kaki ultra preizkušnji. Kljub obilnem spiranju z milnico me po redečih stegnih kar konkretno greje še ves dan. . .


Komentiraj

Gas skoz hosto. (35. tek na Šmarno Goro 2014)

Tri, štiri, gas!

Tri, štiri, gas!

V soboto se je spet vse poklopilo. Zjutraj sem bil poln energije, lepo vreme je bilo naročeno in Šmarna gora je vabila na preizkus. Spet je prišla prva sobota v oktobru in finale svetovnega pokala v gorskih tekih z vso gorskotekaško smetano. Proga je dolga 10km in med vijuganjem po pobočjih Šmarne Gore in Grmade nabere 700 višinskih metrov vzpona.

Cigu migu proga

Cigu migu proga

Po septemberskih dogodivščinah sicer še nisem prišel čisto k sebi. Vendar nisem našel razloga, da se ne bi udeležil tekme na domačem pragu. Pete so me kar same odnesle k policijski šoli po štartno številko. Doma sem se lepo v miru pripravil in se odpravil od doma 15 minut pred štartom. Takega luksuza ne gre kar tako izpustiti. 🙂 Vedel sem, da se še zdaleč nisem dokončno regeneriral. Na štartu sem se počutil odlično. Kako bo čez dva ovinka, bomo pa videli. Zadnjih nekaj mesecev sem delal samo relativno počasne teke. Tole bo pa čisto nekaj drugega. Še nekaj razgibalnih vaj na sončku in že pride čas za štart. Iz prve vrste se poženejo kot hrti za zajcem. Na prvem ovinku po približno 200m so že skoraj 100m pred mano. Na drugem ovinku sem že v rdečih obratih kjer bom tudi ostal do cilja. Prvi kilometer gre po ravnem. Leti kot pr norcih. Počutim se odlično. Nekaj mi pravi, da takega tempa ne bom zdržal, a misel ignoriram in tečem dalje. Tu ni kaj taktizirat. Itak je pred mano že tričetrt tekmovalcev. Kmalu se začnejo klanci. Pridno meljem in se pri pulzu 175/min še vedno odlično počutim. V strmih delih občasno zahodim in s hojo nisem nič počasnejši od ostalih. Še celo ujamem kakšnega. Vzpon proti Grmadi imam v spominu po hoji v koloni in zastojih. Letos gre precej bolj tekoče. Na tehničnem delu po skalah počasi prehitevam. Hitra hoja mi gre odlično od nog. Saj sem jo pred tremi tedni treniral skoraj teden dni non stop. Ha, ha… Kmalu postane pošteno vroče, čeprav imam samo poletno mrežasto majico. Po slabe pol ure sem na vrhu Grmade. Zdaj prihaja moj del. Zapodim se v dolino kot splašen kozliček. Juhuuuu! Noge kar same letijo prek skal in korenin. Na sedlu na pol poti sem v 32 minutah (limitni čas za rekreativce je tu 40 minut). Ves čas spusta veselo prehitevam. Ob progi je polno navijačev, ki nekaj tulijo. A polni šprint po skalan zahteva tako koncentracijo, da se počutim kot v tunelu. Okolica je samo zabrisan skupek obrisov in glasov.  Na okrepčevalnici pridejo prav gobice z vodo. Pijem samo nekaj požirkov. Tudi gel, ki sem ga pojedel na sedlu mi obleži v želodcu kot kamen. A ni časa za ukvarjanje s tem. Treba je dihat in vrtet noge. Kmalu se spust konča in prične se vzpon do poti svobode in po njej naprej okoli Šmarne gore proti vrhu. Zmagovalec je med tem že na cilju. Diham sicer na škrge, a noge me še vedno nesejo. Ves čas imam občutek, da gre prehitro, a vseeno kar vztrajam v visokem tempu. V zadnjem vzponu me nekateri sicer prehitijo, a še več jih prehitim jaz. Malo pred Turkovo kapelico kar pade mimo Maja s tekaškega foruma. Uf, uf, … Z veseljem bi se ji prilepil za hrbet, a tako hitro mi žal ne gre. Vmes se nekajkrat noge prav potuhnjeno ogasijo in hočejo pri zadnjih vratih vsaditi v glavo občutek utrujenosti in misli o upočasnitvi tempa. Takrat se spomnim na zadnjih petnajst km TDG-ja, ko sem letel kljub utrujenosti. Naenkrat se mi tale Šmarka zazdi navadna krtina in noge se spet lahkotno zavrtijo. V ciljni strmini s hitro hojo ujamem še dva ali tri in jih v finišu na koncu tudi prehitim. S pljuči pod pazduho prisopiham v cilj malo pod uro in štirimi minutami. Skoraj tri minute bolje od rezultata izpred treh let. ODLIČNO!!!

Sledi hidracija in zasluženi žgančki s klobaso. Zelo sem zadovoljen. Od štarta do cilja sem držal visok tempo in ob tem nisem pridelal nobene poškodbe. Po koncu so se mi celo za trenutek prikradle tiste misli, ki jih vsi poznate: “Zakaj nisem na koncu še malo stisnil? Lahko bi bil še hitrejši.” Pa sem jih hitro prepodil. Požrešen, pač človek ne sme biti.

Sladica

Sladica

 

Na koncu bi izrekel pohvale vsem, ki so sodelovali pri pripravi tega tekaškega praznika. Od glavnega ogranizatorja, prostovoljcev na progi in v zakulisju, do gostilne Ledinek so vsi opravili svoje delo vrhunsko in z nasmeškom. Posebej mi je všeč možnost prijave neposredno pred štartom in izbira večih menijev na cilju ob minimalni štartnini.

Howgh


5 komentarjev

Rašica, . . . ali Šmarna Gora?

Rašica s Šmarne Gore

Rašica s Šmarne Gore

Šmarna gora z Rašice

Šmarna gora z Rašice

 

Večna dilema mnogih ljubljanskih izletnikov. Ena bolj špičasta, druga razpotegnjena. Ena ima gostilno, druga  planinsko kočo.  Ena je primernejša za kolo, druga za grizenje kolen v klanec. Na eno si lahko pot skrajšamo z avtom, na drugo moramo peš od vznožja. Ena ima na vrhu razgledni stolp, druga zvonček želja. Ena je precej obljudena, druga malo manj . . .  in tako dalje in tako naprej. Če začnemo izbirati še pot, po kateri bomo šli, se nam kaj lahko zmeša od izbire.

Kam gremo torej? . . . Na ležerni sprehod po gozdni cesti na vrh Rašice obiskat razgledni stolp in v kočo na pasulj? Ali mogoče zagristi v šmarnogorske klance, pozvoniti na zvonček želja in si privoščiti slastne šturklje? Mogoče v šoping center, kjer so vedno kakšne akcije?

Tudi, če ste imeli srečo in dobili prosto parkirno mesto na polnem parkirišču pri tacenskem mostu, se še vedno lahko premislite in jo mahnete proti Rašici. Kot jaz danes:

Ob Savi v lahnem drncu po makadamu mimo vlažnih travnikov, pod avtocesto, skok čez nekaj luž in že sem v Srednjih Gameljnah. Mimo gasilskega doma po cesti proti Rašici dva ovinka, nato sekam po desni na greben in spet malo po cesti do vasi Rašica. Skozi vas in ovinek desno proti Dobenu. Z Dobena spet levo in navzgor proti Vrhu Staneta Kosca. Obvezen skok na stolp, fotkanje, razgled in spet gas v dolino. Pot, ki se spusti v Povodje, po žledolomu ni očiščena in ponuja kar nekaj telovadbe, ter orientacijskih zank. Vseeno kmalu pribremzam mimo ribogojnice nazaj čez avtocesto in po makadamu v Zavrh. Od tu po strmi cesti na Šmarno goro in čez korenine nazaj v Tacen.

Skupaj en dober mali maraton 22,4km in 870 višinskih metrov vzponov. Moj prvi daljši trening po dogodivščinah v  Istri. Prav pasalo je spet teči z ruzakom. S sabo imaš pijačo, melo hrane, oblačila in greš kamor te nesejo noge. Avtonomija mi je všeč. Nogavčki, ki sem jih dobil v Istri so se prav dobro obnesli. Vreme je bilo oblačno, prijetno hladno in vlažno. Napralo me, v nasprotju z napovedjo vremenerjev, ni. Skratka prav uživaški izlet.

Rašica-Šmarka

 


Komentiraj

12 ur Šmarne gore drugič

Image00001

Pa je leto naokoli. Spet se začenja sezona tekanja v naravi. In spet imam seveda nekaj precej ambicioznih ciljev. Kot nalašč se mi je dobesedno pred nosom spet ponudila enkratna priložnost za testiranje trenutne forme, taktike, opreme, prehrane in podobnih podrobnosti, ki na ultra tekih pomenijo razliko med ciljem in odstopom. Seveda bi trenig lahko opravil sam po kakšni bolj zanimivi trasi, a takega dogodka ne gre kar tako izpustiti. Vsako leto se nabere večja druščina fac s Tekaškega foruma in ostalih čudakov. Redko kdaj lahko vidiš sredi dirke z ramo ob rami vrhunsko treniranega športnika in gospoda, za katerega bi mislil, da niti v prvo nadstropje ne pride peš. Da ne bo pomote. Tudi taki so prišli na Šmarno goro v enem dnevu večkrat, kot marsikdo v celem letu.

“Če se že dogaja na domačem hribu, pa grem pogledat.”, sem rekel. In se prijavil. Saj lahko kadarkoli spakiram in grem domov spat. Ali pa pridejo moji zjutraj in gremo skupaj počasi gor. Kot bi mignil, kje tu petek zvečer. Odspim dve urci, zmečem cunje in hrano v torbo in se narišem pri štengah. Malo sem presenečen nad množico! Pričakoval sem, da bo večina štartala šele zjutraj. Skupaj jo manhemo na vrh. Po prvem vzponu je malo gneče za vpis, potem pa si vska najde svoj tempo in se raztepemo po celem pobočju. Prve tri vzpone se moram malo bremzat, potem pa osvojim tempo starega Zetorja, ki se zlepa ne ustavi. Na obratih ne izgubljam časa. Nekaj pod zob, nekaj po grlu, odvržem kak kos oblačila in gas dalje. Pot je zaradi vremenske ujme kar precej spremenjena in bolj zahtevna. Pred vsem ponoči pride prav prednost domačega terena 🙂 Tik tak je tu sončni vzhod, ki prinese nekaj fenomenalnih krogov v jutranji svežini. Nato pride nekaj bolj vročih krogov, kjer je treba vklopiti trmo. Presenetijo me celo domači navijači, s katerimi se kar nekajkrat srečamo. Da ne bo zgledalo prelahko, zadnji spust dokončam s hčerko za vratom. Ostane še en počasen vzpon ob klepetu in po 11 urah in 20 minutah zadnji vpis na vrhu.

Tudi letos je bilo vzdušje fenomenalno. Hvala Aviju in Andreji za vrhunsko organizacijo. Hvala tudi vsem soudeležencem za vse spodbudne besede in nasmehe. Čestitke vsem, ki so se potrudili in potisnili svoje meje stopničko ali dve višje! Čestitke tudi tistim, ki so v izogib poškodbam pravočasno odnehali. Citat enega izmed udeležencev: “Če bi bil pameten, bi nehal že pred štirimi urami. Tako pa še kar rinem gor.”

Rezultati in fotke

OSEBNA OPAŽANJA: Moje nove energetske bombice so se super obnesle (ovseni kosmiči, kokosova mast, glukoza, chia semena za vezivo). Posamično pakirane v vrečke, da jih stisneš ven, kot gel. Ravno prav sluzaste so, da gredo tudi po suhem grlu. Ponoči in zjutraj, ko je bilo hladno sem jedel moje bombice po dve na vsako uro in deset. Vmes OH-je iz “samopostrežne”. Ko je nastopila vročina sem prešaltal na banane in izotonik. Poskus z bidonom za pasom se ni obnesel. Tudi, če je prazen poskakuje in mi dela prebavne motnje. Kljub tekočini ob vznožju in na vrhu, sem pogrešal nahrbtnik z mehom ali bidoni. Mi paše pit po požirkih.

Zadovoljen sem, da mi je uspelo držati dokaj enakomeren tempo brez večjega forsiranja. Za en vzpon več, kot lani sem rabil 10 minut manj. Superge INOV-8 255  z nogavicami x-socks Sky Run so se odlično obnesle. Kljub tehnično zahtevni trasi so stopala kot nova brez žuljev. Imel sem kompresijske nogavčke, kar se pozna v manj utrujenih mečnih miošicah. Kvadricepsi imajo kar pošten muskelfiber. V nedeljo sem opravil regeneracijski tek po Rožniku. Ne vem, če je kaj koristil, luštno je blo pa vseeno.