Beg iz zapora (Barkley marathons 2024)

Pravi en dan Bojana: “Ej Matej! A veš, da Tomislav iz Našic pozna Laza in te lahko spravi na Barkley marathons.” “Ne seri! Laza itak noben evropejec ne pozna in sploh vprašanje, če je preživel korono. Na Barkley se je nemogoče prijavit, ker nihče ne ve kdaj so prijave.” Vseeno pošljem pismo Tomislavu, da ga prepošlje prek luže. In čez mesec dni dobim sporočilo, da so prijave dne tega in tega dne po EST na spodnji mail. Takoj mi zalaufa hrček v glavi. Do tekme je še pet mesecev. V tem času se da kar nekaj natrenirat. Nisem več v najboljših letih za take neumnosti . . . Pot je draga . . . Tekma je eno samo trpljenje . . . Ah, klinc! To je enkratna priložnost, da vidim če je vse skupaj res, ali je samo zgodbica za velike otroke. Pošljem mail s pričakovanjem, da itak ne bom izbran in pozabim nanj. Proti koncu leta pride žalostna vest, ki se skrajšana glasi nekako takole: “It is my regrettable duty to inform you that you have been selected to run in the 2024 barkley marathons… and with that your fate is sealed . . . the only possible escape is to withdraw immediately . . . if you truly are as dumb as you look proceed . . . ” In moja usoda za prvo polovico leta je bila zapečatena!

Kdo ni med brskanjem za zanimivimi tekaškimi oz pustolovskimi izzivi naletel na omembo obskurnega dogodka nekje med hillbillyji v zabačenih prostranstvih ZDA. Zraven je fotka sivobradega strica z oranžno volneno kapo in karirasto srajco. Bojda najtežja tekaška tekma na svetu. Brez internetne strani, s skrivnim načinom prijave. Konča jo le tu in tam kak norec. Vsi ostali odstopijo oziroma zamudijo neizprosne časovne limite. Dolga naj bi bila 100milj, za kar je odmerjenih 60 ur. V časih, ko že vsak malo boljši rekreativec preteče stomiljko v 24 urah. Kaj za vraga je to??? Kdor že ve, naj izpusti naslednji odstavek.

Barkley marathons, je pogruntavščina upokojenega tekača z umetniškim imenom Lazarus Lake. Dogaja se v gozdovih državnega parka v nekem fuckvillu (pardon, pravo ime kraja je Wartburg) v vzhodnem Tennessie. Navdihnila ga je zgodba o begu iz bližnjega zapora, ko so pobeglega reveža našli po dveh dneh in pol le 8 milj stran v grmovju. Laz je šel stavit, da bi jih v tem času naredil vsaj 100. Vse ostalo je zgodovina, ki traja že od leta 1986. Če ti uspe izvohat datum in mail za prijavo, si Lazu dovolj zanimiv, uspešno rešiš prijavni test z vrašanji iz sinteze umetnih diamantov, nastanka prvih aminokislin, geometrije, algebre . . . se pojaviš na določen pomladanski dan v kampu državnega parka Frozen Head. Popoldne poravnaš štartnino 1.60USD + registrska tablica za novince, dva para štumfov za veterane, ali Camel cigareti za predhodne zmagovalce. Za to prejmeš podroben, poetično obarvan opis proge na šestih straneh in štartno številko. Master map je nalepljen na prijavni mizi in ga lahko po mili volji slikaš, ogleduješ in prerisuješ kamor želiš. Ker je vsa elektronika med tekmo prepovedana, ti fotka pomaga le kot spominček, če nisi po kakem čudnem naključju s s sabo na taborjenje prinesel A3 barvnega laserskega printerja. Trasa je dolga cca 40km in ima cca 4000vm vzponov. Poteka večinoma po brezpotjih. Krajšanje in spreminanje trase je prepovedano. Vmes je skritih 15 knjig iz katerih iztrgaš stran s svojo štartno številko, kot dokaz, da si bil tam. Za krog imaš časa 12ur, nato dobiš novo štartno številko in greš nov krog v obratni smeri. Skupaj 5 krogov v 60 urah. Za Fun Run dobiš gratis 4 ure (znese 40 ur za tri kroge). Zunanja pomoč je dovoljena le med ciljem prejšnjega in štartom naslednjega kroga. Na progi sta dve postaji z vodo. Za orientacijo je dovoljen le papirnat zemljevid, zapiski in kompas. Nobene elektronike, niti mp3, višinomer, ura, telefon …! Štart je enkrat med polnočjo in poldnevom naslednji dan. Ko si pripraviš opremo in zemljevid, je počasi večer in greš lahko malo spat. Budnica je eno uro pred štartom s piskom na školjko. Takrat dobiš uro, ki je nastavljena na Barkley time (00 pokaže točno ob štartu). Vsi se zberejo pred znamenito rumeno rampo. Ko Laz prižge cigareto, se začne stampedo v gozd.

Začnem pridno trenirati, vmes imam mesec počitka zaradi vnetja ahilove tetive in marec je hitro tu.

Hugh, prijatelj voznice Uberja

Že takoj po pristanku v Nashvillu naju pričaka prvi kulturni šok. Na letališču ni ne bifeja, ne trgovine, niti trafike, da bi človek kupil SIM kartico. Vse, kar imajo, je WC in pet izposojevalnic avtomobilov. No, vsaj wifi dela, da rezerviram Uber in hotel (po nesreči v mehiški četrti, kjer naju precej čudno gledajo :)). Receptor indijskega videza sprašuje katero valuto uporabljamo v Evropi in če tam govorimo angleško ali špansko. Welcome to America! Naslednji dan prevzameva rezerviran mini avtodomek in se odpraviva na širne ameriške ceste. Mimo drvijo pickupi velikosti manjših avtobusov in gigantski šleparji. Tukaj je vse XXXL. Ob cesti je polno smeti, ostankov počenih gum in povoženih živali. Sredi avtoceste so ogromne luknje, ki XXL koles ne motijo, za normalne 15 colske gume so pa nevarna past. Vse je precej zanemarjeno, vendar je zaradi širine ceste in števila pasov vožnja lagodna. Spotoma nabaviva fasungo v supermarketu. Kar umetnost je kupiti hrano, ki je vsaj približno naravna in brez dodanega sladkorja. Pri večini izdelkov ne veš ali je za jest ovitek, ali tisto, kar je notri. Po krajši triurni vožnji prispeva v državni park Frozen Head, ki je že zaprt, zato prespiva kar ob cesti. Tukaj je to precejšnja umetnost, saj je večina zemlje privatne.

Zjutraj plačava kamp za dneve, ko lahko. Vmes je dva dni zaseden, a se ne sekirava. Preseneti naju ogromno nekih pravil. Hoditi se sme le po markiranih potkah. Park je odprt od 8h do sončnega zahoda. Eno uro pred sončnim zahodom se morajo vsi kampisti vrniti v kamp. Ranger jih prešteje in zažene iskalno akcijo, če kdo manjka. Hm . . . podobno, kot zapor, mimo katerega sva se peljala na poti v park. Le, da imajo tam še trojno ograjo z bodečo žico okoli. Poltovornjak, ki patruljira okoli, je pa na las podoben temu od park rangerjev.

Nismo navajeni, da nam hosto zaprejo.

Ta zaresen zapor

V nekaj dneh se spoznava z okolico. Vse skupaj je še najbolj podobno polhograjskemu ali zasavskemu hribovju. Z listnatim gozdom porasli hribi, ki se dvigajo cca 500vm nad dolinami so si podobni kot jace jajcu. Potke so zelo položno speljane v mnogih okljukih in zelo dobro označene. Se vidi, da so narejene za mestne srajce. Na najvišjem vrhu je razgledni stolp od koder se med krošnjami dreves, ki so stolp že prerasla, odpira pogled na podobno gričevje daleč naokoli, na zapor v dolini in termoelektrarno v daljavi. Trbovlje so amerika za Ameriko. Zvečer naju v mehiški restavraciji zopet šokirajo ameriške XXXL velikosti. Za sosednjo mizo pijejo ogromne vrče neke limonadi podobne pijače. Vprašava kaj je to in izveva. Margerite so. Mala 4dl, srednja ima slab liter in velika slab liter in pol, za aperitiv pred večerjo. Na dan, ko je kamp polno zaseden, popoldne vprašava rangerko, če se smeva ponoči zaparkirat na velikem parkirišču za dnevne goste, ki itak sameva. Prišla sva namreč čez pol sveta samo zaradi njihove slavne dirke. Lahko seveda plačava kampiranje. Žal so pravila stroga in pred sončnim zahodom morava zapustiti park. Mimo table in zapornice se odpeljeva še 500m ven in zaparkirava ob cesti. Sredi noči naju zbudi hupanje. Prilezem ven in govorim z avtoritarno osebo, ki se skriva za žarometi poltovornjaka. Sam upravnik parka nama je prišel prebrat lekcijo, da sva še vedno na območju parka kjer je vse prepovedano. Welcome to prison!

Na dan D se klientela v kampu počasi spreminja. Namesto vikend piknikašev s tritonskim tovornjakom in povprečno težo 150kg, počasi kapljajo koščene postave v tekaških oblačilih z vseh koncev našega planeta. Tu sta Tano in August iz Argentine, japonec Tomo (že petič tukaj), Američani iz vseh mogočih zveznih držav, švicar Cristophe, več francozov, bolgar Nikolaj, španec, nemec, brazilec, bolivijec, . . . .

Slovensko-Argentinska ekipa

Ne vem kdo je bolj vesel slikanja 🙂

Levo Keth Dunn (edini uradni poročevalec:), desno glavni izvajalec del Carl Laniak

Ob prijavi me organizator presenečeno vpraša kje imam potico. Saj v Ameriki vsi vedo, da Slovenci ne gremo nikamor brez nje. Mimogrede največja slovenska zvezda v teh koncih ni Dončič, ampak Pogačar. Laz je z veseljem sprejel zemljevid Slovenije. Prav zavriskal pa je, ko sva mu podarila slovensko zastavo, saj mu je le ta še manjkala, da jo obesi na štartno ograjo med vse ostale.

Razvozlavanje road booka in risanje zemljevidov mi vzame skoraj štiri ure. Veterani pravijo, da je polovica knjig na novih lokacijah in da je cca 20% trase na novo začrtane. Road book je pa cela pravljica na šestih gosto tipkanih straneh teksta. Poleg podrobnih usmeritev in opisov mikrolokacij knjig vsebuje tudi polno koristnih nasvetov za zelence vseh sort. NPR: “There is an old trail wich follows this ridge. If you can find it, you are very good. Regardless of the level of visibility it is clearly marked on your map. Follow it. (warning: faillure to reach the correct stone at the top may result in disastrous and time consuming search for it)” ali “If you find yourself off the map, you have gone too far!” Preden prideš do tretje knjige od 15h je navodilo “If you have had enough fun for one year, you can turn right and return to camp the easy way. If you have learned nothing, you can turn left. Assuming you were not bright enough to drop, you will go . . . ” . . . / “Keep taking the steepest possible way until you belive the death is imminent.” . . . / “During your breathing breaks you can imagine the prisoners who used to be housed in those ruins at the bottom of the climb and marched up this trail every day to work in the mines. See? You don’t have it half bad.” . . . / “If you find yoursef being sliced apart by briers, you are possibly on course.” še posebno navodilo pri vzponu po enem od grebenov “Part way up you will come to a highwall. If you cannot scurry up it like a squirrel, then you can go around the end. It only extends another couple hundred yards. If you go in the wrong direction, you will come to a place where further progress impossible. Don’t go that way!” . . . /“You can be more confident that you are going the right way, if you start to wonder “How does the dirt even stay there? Why has it not already slid to the bottom of this steep slope???”” . . . ./ “Do not bother checking your watch, you can be sure your progress is too slow.” . . . /“After you have climbed forever and a half, you will reach the rocky bluffs at the top.” . . . /”About the time you’ve run out of curses, you will reach a false summit.” . . . /“Grab a drink and get mooving. The course is about to turn ugly.” Opis je poln zloveščih imen klancev, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Tu so Little Hell in Big Hell, Rat Jaw, Zip Line Trail, Wrong Way Ridge, Jaque Mate Ridge, Butt-Slide 3.0, Rusty Spoon Trail, Meatgrinder, Hillpocalypse, . . .

Ob 21h le uspem spacati skupaj tri kopije zemljevida in dve kopiji plonk listkov, ter se odpravim spat že oblečen v tekaško opremo z napakiranim ruzakom. Bojana ostane budna in čaka na znameniti pisk školjke . . . Ob 3:17 navdušeno vdre v kombi in tuli: “Ustani, ustani, začelo se bo!” Počasi se odvlečem na WC, kjer izvem, da je bil lažni alarm. Nekdo se je usedel na hupo v avtu. Uležem se nazaj in točno čez eno uro zaslišim pravi glas. Tokrat gre zares. Dvignem slavno uro iz Walmarta, se zrihtam in postavim pred rampo.

V glavi premlevam taktiko. Sprva sem imel namen iti svoj tempo in se ne ozirati na druge. Nasvet Mika, ki že 20 let sodeluje pri pripravi dirke, mi zasadi dvome. Pravi, da se naj se prvi krog prilepim kakemu veteranu, ker oni naj bi že v nulo poznali lokacije knjig in bom s tem prihranil veliko časa za iskanje. Sliši se smiselno. Samo vseeno moram slediti karti za kasneje. In če grem na začetku prehitro, me bo potem pobralo. Če grem prepočasi, me bo pa limit ujel že v prvem krogu. Nabirajo se tekmovalci, ki so mi znani le s fotografij in youtuba. Same mašine. Tu sta dva od treh lanskih zmagovalcev, John in Aurelien, pa trikratni zmagovalec Jared, Jasmin (edina ženska, ki je naredila 4 kroge, Spine race je zmagala s petnajsturno prednostjo v absolutni konkurenci), Harvey (svetovni rekorder Backyard ultra s 108 urami), Ihor (Backyard ultra 107 ur), francoz Sebastien (dvakratni zmagovalec Tor des Glaciers), tudi večina ostalih ima za pasom razne zmage na ultrah, FKT-je, uspehe na orientacijskih tekmovanjih in podobno. Da ne govorimo tem, da jih je polovica že bila tukaj in to večkrat. Samo jaz imam skrivnega asa v rokavu, ki ga nima nihče. 🙂 Edini imam za sabo leta rednih tedenskih treningov na zelo podobnem terenu, kot je ta, na zelo podobno nenatančni karti, v vseh vremenskih pogojih, iskanja podobno obskurnih kontrolnih točk ponoči sredi gozda. V mislih imam seveda Rajdovske torkove mikroavanture. Ob legendarni rumeni rampi se že sprehaja Laz s svojo nepogrešljivo oranžno kapo in rdečo karirasto jakno, ki ni dosti mlajša od njega. “Matej, kam si to padel? Spet si imel prevelike oči. Doma pol Slovenije nestrpno klika in navija zate, ti pa špilaš turista med svetovno elito. Zdaj ni več poti nazaj. Kompas v roke in gasa v hosto.” Oglasi se še trobenta v spomin na vse preminule prijatelje Barkleya. Laz nam da napotke naj bomo pametni in izvlečemo iz vsega skupaj cele riti, ter ob tem uživamo.

Točno ob 5:17 po EST oz 00:00 po Barkley time ali 10:17 po srednjeevropskem času si Laz ležerno prižge svoj čik in avantura se začne. Takoj na štartu se vsi zapodijo, kot svinje v buče. Večina ima namen šlepanja na tistih par, ki progo poznajo in obvladajo navigacijo. Po nekaj sto metrih uvodne potke, že vsak po svoje poskačemo čez potok in zagrizemo v nasprotni breg. Prva polovica takoj pobegne naprej. Ostali se malo raztegnemo. Ujamem svoj tempo in odgrizem prvih 500 višincev na vrh in na drugi strani v isti smeri dol. Kar padem do lokacije prve knjige. Ene sedem tekačev že nestrpno išče pravo skalo. Po minuti ali dveh kaosa, jo končno najdemo in potrgamo vsak svoj list. V začetni mrzlici vsak zase razcufamo knjigo, kot piranhe. Dejmo, dejmo, gasa, mudi se! Vmes se nakapljajo z vseh koncev še tisti, ki jih je že na začetku odneslo preveč s poti. Znajdem se v skupini štirih. Poleg Tana iz Argentine, ki je tu že drugič, a se ne spomni nič poti, še dva američana, ki zgledata precej samozavestno, kot da imata vse pod kontrolo. Na ravnini, ki je eden redkih bolj tekaških delov trase me malo pustijo za sabo, a jih hitro prehitim skozi grmovje in na spustu. Vidim, da niso najbolj vešči sledenja karti med gibanjem. Pri drugi knjigi ujamemo še tri in spet preveč hitimo pri iskanju knjige, ter izgubimo par minut. No, meni bi pomagalo tudi, če bi vedel kako se reče Čugi po angleško in s tem kakšno drevo iščemo. :). “OK Matej, to je to. Vidiš, da so ti ta hitri pobegnili. S temi, ki so okoli tebe si pa nimaš kaj pomagat, ker tudi oni iščejo koga, da se mu nalimajo. Spoznal si se s karto. Zdaj pa pamet v roke in svoj tempo.” Naslednje tri knjige tekoče pobereva s Tanom, ki malce umiri svoj na začetku divjaški tempo. Sedaj lepo en potrga strani iz knjige, drugi naštudira pot dalje. Prav razveselim se rajdovske piramide z najine ogledne ture na enem od vrhov. Občasno se prehitevamo in pogrupiramo še s par drugimi. Bolgar Nikolaj je tu tretjič in je videti, da kar obvlada navigacijo. Vendar ne kaže kakega posebnega zanimanja za sodelovanje in občasno užge čisto svojo varianto. Včasih mu rata, včasih pa tudi ne. 🙂 Tano dobi krče v noge in zaostane, Nikolaj oddirja po svoje, američani imajo tudi svoj zmenek z grmovjem. Med KT 8 in 9 ostanem sam. Sonce že kar lepo greje. V senci je pošteno mraz. Pod nekim vrhom so celo ledene sveče in sneg. Na S piha, na J je vroče. Nekaj se trudim s slačenjem in oblačenjem, nato pa neham izgubljati čas in samo pičim. Ugotovim, da sem v ekstazi začetka tekme, lovljenju primerne grupe za sodelovanje, iskanju knjig in borbi z grmovjem malce zanemaril hrano in pijačo. Bom v dolini ob potoku dotankal. Hrana na suho itak ne gre po grlu. Na devetko naredim prvo večjo orientacijsko napako. Na spustu zajaham napačen jarek, malo lutam po grmovju in nato grizem nazaj gor dobrih 100 višincev po pravem jarku. V dolini se končno napijem in zagrizem ponovno v klanec. Zaradi vročine se mi hrana ustavi. Gele vseeno nekako stiskam vase. Prvič v življenju dobim krče v noge, ki na srečo hitro minejo. Med KT11 in KT12 pridem do razglednega stolpa z vodno postajo, ki je edino mesto, kjer imajo tudi navijači dostop do trase. Bojano seveda zaslišim še preden dobro pospravim stran iz zadnje knjige. 🙂 Do tu rabim osem ur. Kar OK. Vse je v časovnicah.

Galono na eks, kot vsak pravi Slovenec

Napojim se, kot vsaka poštena kamela in se poln energije zapodim dol po slavni poseki pod daljnovodom imenovani Rat Jaw. Robidovje je visoko od pol do dveh metrov. Enkrat te grabi za kolena, drugič za gležnje, za roke, za vrat, pa spet za komolce. Poskušam si dati čim manj dela s tem in vdrževati primeren tekaški korak. Vsaj glede navigacije lahko dam možgane na pašo. Daljnovod me izvrže naravnost pred vodni tunel po katerem se sprehodim na drugo stran zapora do KT12. Vmes je na izbiro ali 3m plezanja po navpičnem jašku, ali mokre noge. Izberem seveda prvo možnost. Naslov knjige pri zporu je “Shoot them if they run!” Res so se potrudili z naslovi. 🙂 Ponovno stran 45 v vrečko in gasa v hrib. 10m pred KT14 priskaklja za mano John Kelly (dvakratni zmagovalec dirke). “Hm . . .! Nekdo od naju je močno zajebal.” Izkaže se, da je v vodstvu in del že drugi krog v kontra smeri, malo popravlja, ker ga je zaneslo iz smeri. Pokaže mi kje je knjiga in celo iztrga stran zame. Med tem pridivja šest njegovih zasledovalcev. Tudi njim vsakemu posebaj iztrga stran iz knjige. Nato vsi počakajo njega, da pospravi knjigo, svojo stran, se napije in se v gosjem redu spet zapodijo za njim. “Tole je kar luksuz. Drugo leto si bom tudi jaz rezerviral lokalnega vodiča. Ha,ha” Na polovici zadnjega vzpona ugotovim, da me je pojava prve grupe tako zmedla, da sem pozabil tankat vodo. Nič ne pomaga. Skloni glavo in trpi. Tik pred ciljem grem mimo piknik placa, kjer dam glavo pod pipo in se spet delam, da sem kamela. Krog zaključim v dobrih 12urah, kar ni slabo za nepoznavalca trase, ki je praktično vse oddelal sam. Za naslednji krog vsaj mikrolokacije knjig že poznam. Za dobrodošlico mi Keith Dunn zabrunda, kje da sem hodil. Da me že ves dan čakajo.

V 15minutah pospravim v želodec in ruzak kolikor morem hrane in se optimistično zapodim v drugi krog v smer od koder sem ravnokar prišel. Načrtno jem in pijem čim več, da bi nadoknadil minus. Po trinajstih urah tekme grem tudi prvič lulat. Zdi se, da se stvari postavljajo na svoje mesto. Mašina dobro teče. Trasa je sicer že malo znana, a vseeno precej nova, kar je šlo prej dol, gre zdaj gor in obratno. Kjer sem prej samo padel do naslednje točke, je treba zdaj gledati na kompas in popravljati. Med KT 14 in 13 se znoči. Ponoči je težje zadeti azimut in je treba popravljati proti KT po zajebanem terenu, kar vzame 10min tukaj, 15min tam . . Tudi noge čutijo 5000+ višincev. Še vedno mi gre dobro. Grizem. Normalno jem in pijem. Pri zaporu mi podgana pokaže pot v tunel. No, tega bi našel tudi brez nje :). Rat Jaw je na momente res strm. Kot bi rekel Janez: “Še dobro, da so robide, da se ima človek za kaj prijet.” Jaz se raje povlečem za star električni kabel. Na pol klanca nekdo spi v grmovju. Pravi, da je ok, samo jesti ne more. Na vrhu ledeno piha. Do sem sem rabil 5ur, kar je sicer 45min več, kot v prvem krogu. Še vedno sem v igri. Tankam in pičim dalje. Ponoči se mi nabere še nekaj manjših popravkov smeri po nekaj minut vsak. Noge v klanec že kar pečejo, ampak dizel mašina gre. Malo naprej od KT 9 srečam skupino, ki sem jih pred eno uro videl zarinit v napačen jarek in niso slišali mojih klicev. Zdaj pojma nimajo kje so sredi noči v gozdu obračajo karte, kot prvošolčki. Usmerim jih nazaj v pravi jarek. Po prvem krogu so imeli uro in pol prednosti pred mano. Barkley že malica svoje mladiče. Še vedno sem v igri in grizem dalje. Nekje pri KT 5 pričenjam spoznavati, da bi lahko zamudil limit za v tretji krog. Pri KT3 mi je to dokončno jasno. Neham pritiskati na gas in lepo z užitkom odkruzam preostanek trase. Med spustom po enem od grebenov pred mano steče nekaj majhnega, belega s črnimi pikami. Dihur?, Izgubljen dalmatinček sredi gozda?. Ko pridem bližje skoraj pohodim štiri male divje prašičke (bele s črnimi pikami). Res sem imel za sabo eno in pol neprespano noč, ampak so bili res dalmatinčki. Mame na srečo ni bilo blizu in je tudi nisem čakal. Kasneje sem izvedel, da je neka mama pujsa enega od tekačev podrla na tla, da se je skotalil po bregu. Seveda želim pobrat vse knjige. Zaradi pomanjkanja koncentracije zadnjo knjigo pol ure iščem na napačnem mestu. Vse se ujema, jarek, balvan, skala obrasla z mahom, samo knjige ni. Poskušam izslediti sledi 50 parov nog pred mano, vendar so divje svinje tako temeljito preorale teren, da o človeški nogi ni niti sledu. Opravim se na bližnji vrh, da bom z vrha lažje naciljal pravo lokacijo. Ko prisopiham gor, vidim, da sem na napačnem vrhu. S pravega vrha potem takoj padem na knjigo, kot v prvem krogu. Zadovoljno se sprehodim v cilj z drugim knjižnim kompletom v žepu. Kot Boris na trekingu: nekaj ur čez limit, ves popraskan od robid. Oddelal sem traso v obe smeri, podnevi in ponoči. Bilo je lepo in težko. Za kaj več mi je zmanjkalo nekaj kondicije, nekaj znanja o tekmi, ki ga sedaj imam in kot vedno nekaj sreče. Po prespani noči se oba z Bojano preleviva v navijača in spremljava zgodoviski zaključek letošnje dirke z rekordnimi petimi zmagovalci, prvo žensko zmagovalko, tretjo zmago domačina Johna, rekordno četrto zmago Jareda, zmago novinca Ihorja, ki je po 60 urah brez spanja na cilju odrecitiral 15minutni srce parajoč govor brez napake, kot bi ga pisal že ves teden. UF! Danes, ko gledam vse slike in posnetke na internetu se mi zdi še bolj neverjetno, da sem bil med tisto peščico ljudi, ki smo dejansko bili v živo priča tem dogodkom.

Vsi zmagovalci z Lazom in Carlom

Girl power

Klemen, tale je zate

S šefom in teto iz ozadja

Rinem gor po grebenu. Strmo je kot pes. Na zemljevidu je samo ravna črta do vrha. Prerinem se skozi zid robidovja in padem na cesto. Nad cesto je odsekana stena. Se ji umakniti levo ali desno? V roadbooku piše, da naj izberemo pametno. Ha,ha,ha.. Vržeš v glavi kovanec in greš na eno stran, ter zarineš gor, čim se zazdi stena za silo plezljiva. To se do vrha ponovi še vsaj petkrat. Ovinki seveda niso všteti v uradne kilometre. Ta isti greben v drugem krogu seveda šibaš dol. Pred odsekano steno je priporočljivo pravočasno zabremzati na drsečem pesku. Cik-cak levo desno in ne vem več kje je greben. Padem na eno od cest in ne vem ali levo ali desno. Vse je nekam ovinkasto. Grem levo in nekaj močno zasmrdi (kislo zleje?, silaža?, plin? …). Pridem do plinske vrtine kjer na veliko piše no fire or smoking. Očitno bi moral zavit desno. Tečem nazaj po cesti do grebena in spet dol v trnje ponovi vajo.

Po dolini ob reki/potoku sledim kao cesti, ki je narisana na karti in opisana v roadbooku, skozi gozd. Vse je zaraslo. Ne veš, kaj je bila nekoč cesta in kaj je struga potoka. Tudi križišča in ruševine (vse je na karti) ni nikjer. KT naj bi bil pri slapu. Ko se mi po občutku zazdi, da sem že mimo, se vrnem 50m nazaj do skale s katere kaplja voda. Obrnem se in se spotaknem ob knjigo. Šele potem se razgledam naokoli in opazim pod mahom ostanke ruševin pri katerih naj bi začel iskati.

Kdor je bil kdaj na kakem trekingu v Istri mu je dobro znan opis kontrolne točke “drvo u šumi”. Očitno so nekatere ideje univerzalne po vsem svetu – ha,ha,ha. Pri iskanju pravega votlega drevesa med petdesetimi pride prav več parov oči in nekaj sreče. Podoben štos je z mahom porasla skala ob potoku. Vse skale so tam živo zelene od mahu. Karta je bolj Senadove sorte: “Nekih puteva ima, nekih puteva nema.”. No tukaj jih na enem hribu ni absolutno nič, na drugem jih je pa na desetine. Oba na zemljevidu izgledata brez poti.

Navdušeni iskalci geozakladov poznajo klasičen namig “štor”. Prideš tja in je tam pravo leglo velikih in malih štorov, en je videti bolj pravi, kot drug. Naravnost množijo se pred tabo in te vlečejo za nos. Na koncu je zaklad v tistem prvem, kamor je prej pogledalo že pet ljudi, ali pa ugotoviš, da si v napačni vrtači, jarku, hribu…

Ko veš, da je vsaka sekunda dragocena, se razveseliš bleska ziplock vrečke med koreninami, kot majhen otrok božičnih daril. S tresočimi prsti, trdimi od nočnega mraza jo poskušaš čim hitreje odpreti, izvleči knjigo, najti pravo stran in jo v enem kosu nežno iztrgati. Zadnje ni tako enostavno opravilo, kot bi si človek predstavljal. Vmes moraš verjetno še sneti rokavice. Med razbijanjem srca v grlu in lovljenjem sape hitro pospraviš knjigo nazaj, iztrgano stran v svojo vrečko, preveriš smer in se zapodiš dalje, kot lovski pes po sledi ranjene srne.

Na žalost moram povedat, da sem se na dirki, ki naj bi sumulirala pobeg iz zapora počutil še najbolj domače in svobodno od vseh dveh tednov Amerike. Teren je, kot rečeno zelo domač. Hribčki, poraščeni z listnatim gozdom, tu in tam nekaj skalovja, na posekah in ob cestah robidovje. Iskanje vrhov, sotočij, vulkančkov, ruševin sredi gozda, kot, bi bila to le še ena izmed ljubih torkovih mikroavantur. Bilo je sicer precej naporno, vendar sem užival od prve do zadnje minute tekme. Traso bi lahko opisal tudi bolj po ameriško. Da je brutalna in izbira najbolj strme komaj prehodne klance gor in dol, 80% je brezpotja po drsečem listju pod katerim so skriti kamni, drsečem blatu in pesku, trnju, grmovju. Vsebuje plezanje po skalovju, prebijanje po grapah gor in dol, jahanje grebenov, borbo s trnjem . . .

Še nekaj kalkulacij, če komu ni jasno kaj za vraga počne človek 12 ur na tako kratki razdalji, he, he, he. Dolžina naj bi bila 100milj oz 20 milj na krog. To znese povprečno 2,67km/h. Lagan špancir. Brez veze. Potem se začnejo stvari komplicirat. Trasa v resnici ni dolga samo 20milj ampak jih ima že idealna linija precej več, nekaj dodatnih naklepaš potem z izogibanjem oviram, kako dodatno z napakicami pri navigaciji in sežeš krepko prek maratonske razdalje. Saj že ime tekme pove svoje: Barkley Marathons (množina). To dvigne potrebno povprečno hitrost prek 3,7km/h v 12 urah. Še vedno lagano. Predstavljajte si, da je treba vmes najti še 15 srednje velikih geozakladov brez GPS-a, brez podrobne karte, samo po opisu, sredi gozda, ponoči . . . Koliko časa vam bi to vzelo? Dve uri za vseh 15? Imaš samo še 10ur. Potem je treba še jest, pit, tankat vodo v potokih, potrgat liste iz knjig in jih pospravit nazaj, spremljat kompas in zemljevid, plezat prek ovir, na koncu oddat liste Lazu in počakat da jih prešteje, se najest, dofilat ruzak, preoblečt majco. Vse skupaj še dodatna ura – imaš še devet ur. Po brezpotju si 15% počasnejši – imaš še osem ur. Ponoči si 15% počasnejši – za dnevni krog imaš 6,5 ur, ker moraš nadoknadit za nočnega. Torej 6,5 ur za gorski maraton s 4000 višinskimi metri vzponov, če so razmere idealne in nisi naredil nobene napake. Gre? Imaš še nekaj rezerve? OK enkrat. Kaj pa petkrat zapored? Potem so tu razne napake in težave. Srednja orientacijska napaka +30min, si že blizu limita. Večja orientacijska napaka +1ura – game over. Ne najdeš knjige – pohiti vsaka minuta šteje. Premalo tekočine ali hrane – si 15%počasnejši – hitro se spravi v red da izgubiš manj kot uro in ostaneš v igri. Premalo obleke, zebe te med iskanjem knjige, težko listaš po knjigi, težko se spet ogreješ – +30min – si na meji. Moker teren – 10%-30% počasneje – si na limitu ali že čez. Prehitro želiš nadoknaditi izgubljeno, padeš in stakneš manjšo poškodbo (udarec – ureznina…), ki te upočasni za dodatne pol ure. Srednja poškodba (zvit gleženj) – game over. Na tranziciji krpaš žulje – +20min – Laz se ti že navihano smeje in gleda na uro. Od drugega ali nakasneje tretjega kroga dalje se pridruži še neprespanost. Tekma je narejena tako, da se napake in zamude seštevajo in množijo. Jasmin, ki je letos zadnja prišla v cilj kompletne trase, je ostalo od 60 ur le še 99 sekund. Če bi se pri vsaki knjigi zadržala le sekudo in pol dlje, ali na vsaki tranziciji 25 sekund dlje, bi prekoračila limit. Eno uro, po zaključku tekme se je ulilo. Če bi napovedano deževje prišlo nekaj ur prej in teren spremenilo v drsalnico, bi namesto petih kaj lahko tekmo zaključil le eden. Skratka imeti moraš, kot pravijo američani, all the tools in the box + lepo vreme + tekočo izvedbo z minimalno napakic + veliko sreče, da ti uspe pobeg iz zapora.

Hvala Bojani za podporo ob trasi in PR službo, Janezu – PustolovecRajd za poetične zapise in rajcanje slovenske pustolovske in tekaške javnosti, ter seveda vsem, ki ste navijali in stiskali pesti zame. Čeprav je uradni rezultat le en krog od petih, sem dal vse od sebe in sem z dvema knjižnima kompletoma zadovoljen.

Barkley watch

Tudi tam imajo pustolovske tartufe

Bud Light 32oz = 0,95l

Barkley legs

Zaporniški avtobus

Ta star zapor

Past za divje svinje

Vodni objekt na izviru

Neznani objekt (rudnik)

Ruševine v gozdu

Slavna podganja čeljust s svežimi letošnjimi robidami

Vrh

Namig: z mahom porasla skala. 🙂

100 milj mestne občine Ljubljana

V medijih se pojavijo apokaliptične novice o smrtonosnem virusu, ulice se izpraznijo, javno življenje usahne in čez noč smo zaprti v kletke imenovane občine. Sicer je priporočljivo gibanje na svežem zraku v varni razdalji do drugih ljudi, a le do meja svoje občine. Samo kako naj vem kje so te meje? Rečejo ljudje:  prižgi računalnik, pametni telefon, poglej na zemljevid . . . Že že, samo kje so v resnici? Do kam se sme? A je tisto drevo tam še v občini, ali ne? Je meja na koncu te njive, ali naslednje? Ponekod meje potekajo logično, v sozvočju z naravo, ponekod pa kar počez, kot bi jih narisal zagnan prvošolček, ki je navdušeno odkril uporabnost ravnila. Nikoli ne veš kako točno bo to izgledalo na terenu.

Če ti vlada naše domovine zapove strogo spoštovanje meja, je treba preverit kje točno so te namišljene črte. Le tako boš lahko striktno in vestno spoštoval odlok.

Pa sva šla z Bojano na veliki petek, ko je ura odbila polnoč in so vsi sladko spali, s strumnim korakom iskat to skrivnostno rdečo črto, ki na zemljevidu preseka hribe, reke, ceste, polja . . .

Že takoj po štartu na tromeji Ljubljana-Polhov Gradec-Brezovica nama je pot grobo presekala primorska avtocesta. In že sva morala delati ovinek globoko v domače ozemlje in nato spet nazaj na mejo. Sledil je maraton (42km) čez Barje. Res ni bilo niti metra vzpona, a zato toliko več vodnih kanalov, preoranih njiv, robidovja, poplavnega gozda, rose, slane in nenazadnje reka Ljubljanica, ter posledično ovinek do prvega “mostu”. 10 ur za maraton se sliši veliko, a vam zagotavljam, da se nisva prav nič obirala do prve vnaprej postavljene okrepčevalnice pri AC razcepu Malence. Tu se je začela druge vrste zabava. Pohod na Golovec se sliši prav lenobna nedeljska aktivnost. A kaj, ko meja in steza nista usklajeni. Zato morava pač direktno gor v strmino po suhem listju, kjer v prvi grapici tudi prvič namočiva superge, ki sva jih uspela pripeljati suhe čez celo Barje. Ravno se malo navadiva kolovratenja po goščavi gori doli, ko naju preseneti Borut z okrepčilom. Domač kruh s sirom in potička se prav lepo usede v želodček. In že šibamo dalje v varni medsebojni razdalji in seveda na naši strani meje. Na drugi strani prepovedane črte  je zdaj Škofljica. Ig in Brezovico sva pustila za sabo. Kamalu bova prišla do Grosuplja. Meja se neusmiljeno zvija in beži zdaj dol v grapo, zdaj gor na hrib, pa spet poševno prek strmine in midva ji neusmiljeno slediva. Ne bo nama pobegnila podlasica mala!!! Ena najbolj psiholomnih zank je pri Malem Lipoglavu. Namesto 200 meterskega enominutnega ravnega asfaltnega izleta v Grosupeljsko občino je treba narediti 150 višinskih metrov spusta po grapi, se obrniti za 180 stopinj in se po drugi grapi vrniti nazaj gor. Šus v glavo! Ampak meja je meja. Divji vzhod Ljubljane potreže z vsemi vrstami divjih strmin, zaraščenih grap, robidovja, podrtih dreves ipd. Prav vesela sva, da se iz gozda prikaže oče Pustolovcev Janez, ki hodi, kot duh 10m pred nama in nama pomaga loviti to izmuzljivo beštijo od mejne črte. Toda tudi on se prerano poslovi in spet sama grizeva skozi goščavo. Med tavanjem po stečinah divjih svinj, poslušanjem lisjakovega laježa in  spremljanju neštetih svetlečih očk mine že druga noč na poti. Vmes se, kot v sanjah usedeva na mehko listje, nasloniva na debelo bukev in drug na drugega, ter za 20 min odplavava v čisti zen. Zjutraj se drugič razveseliva prvih sončnih žarkov, ki naju čez uro ali dve že neusmiljeno žgejo. Robidovje je vedno gostejše in grape vedno bolj strme. Uf, Uf. Divja je tale četrtna skupnost Sostro. Tudi tukaj nama meja ne pobegne več, kot za nekaj deset metrov. Drživa jo, kot pes ježa. Na drugi strani se izmenjajo občine Ivančna Gorica, Šmartno pri Litiji in Litija. Drugi dan popoldne si privoščiva tranzicijo s konkretno hrano in spanjem, kar nama vlije novih moči. Polnoč tretje noči odbije, ko se zopet v varnem spremstvu Janeza prebijava po eni najbolj zametanih in zaraščenih grap v tem koncu sveta. Nato po drugi podobni dol, po tretji spet gor in tako naprej. Izumimo nov pustolovski moto: “Še dobro, da je polno robidovja. Se lahko človek vsaj česa prime v taki strmini”. Z zadnjega vrha se že vidi reka Sava in ravnina, ki obeta odsek brez hujših klancev. Samo še spust po borovničevem grebenčku. Mala malca. No tale grebenček se proti dnu lomi vedno bolj strmo navzdol. 20m nad dolino zarijeva v goščavo podrtih dreves in grmovja, ki naju poleg železniške proge in zasebnega dvorišča loči od ravnice ob Savi. Ravno tu čez bova morala. Povsod drugod je prepad. Ko se ob 6h zjutraj le skobacava čez vso vejevje in padeva dobesedno nekomu na prag, gospa ravno odpre vrata terase in spusti lovskega psička na jutranje opravke. Tajming pa tak! Na srečo še stoje spi in ji ni do poslušanja najine razlage, kaj počneva navsezgodaj na njenem dvorišču, ampak samo požvižga psu, da greva lahko mimo in prek ograje, na zunanji strani katere piše pozor hud pes. Občutek, ko po takem dogodku stopiš na cesto in travnik je nepopisljiv. Čista svoboda!!! Kolovratenje po savskem bregu, ki sledi je prav sproščujoče. Sledi nakaj ceste, ki ravno postane dolgočasna, ko je na vrsti prečkanje Ljubljanice pri trotočju. Sega le “malce” nad kolena. No, odvisno od velikosti človeka. Z malo majanja in držanja za roke nama uspe brez težav. Nato je treba še enkrat nazaj po palice, ki sva jih pozabila na drugem bregu. S palicami gre lažje, vendar je v tretje voda že kar hladna – ha, ha, ha. Med oblačenjem suhih oblačil naju preseneti Marko s svežo potratno potičko. Kaj si lahko še želiš lepšega. Sledi odsek cicak čez polje do tromeje Dol pri Ljubljani – Domžale – Lj. Tam naju za obloženo mizo s toplo juhico čaka profesor orientacije Dušan. Stvari gredo vedno bolje :).  Spremlja naju po Domžalski meji, ki jo ima naštudirano v nulo. Kako paše pospraviti GPS navigacijo v žep in dati možgane na off. Ob Trzinski meji se Dušan poslovi in štafeto prevzameta Aleš in Barbara. Skupaj se prebijemo skozi močvirje ob Dobravščici do vznožja Rašice, kjer imava skrito drugo okrepčevalnico. Neka zagrizena zverinica nama je uspela preglodati štiri od petih plastenk s pijačo in zdaj verjetno pola Cocacole divja po gmajni – ha,ha,ha.  Če ne bi dobila nenapovedane pomoči pustolovskih prijateljev bi se ekspedicija tukaj verjetno končala. V sproščenem klepetu odvandramo po grebenu mimo vrha Rašice kjer nas na tromeji Vodice-Mengeš-Lj čakata Boris in Gregor. Na spustu proti Povodju narediva prvi večji odmik od mejne črte. Namesto ob robu podrtega kamnoloma, jo raje mahneva po markirani poti okoli. Varnost je le na prvem mestu.  V Vodicah nova podpora in novi navijači: Bogo, Marija, Borut in ponovno Janez. Mimo Šmarne Gore gre vse b.p. Prek Grmade pa spet malo poovinkarimo. Tukaj je meja namreč potegnjena z ravnilom prek JZ najbolj strmega pobočja Grmade. Pred Motelom Medno se zopet zgodi menjava spremljevalne ekipe in prisrčna okrepčevalnica s toplo juhco by Marija, ki naju od tu spremlja del poti. Zagonetna črta poteka daleč od udobja uhojenih stezic sprva ob potoku Babniščici in nato gori doli skozi gosto rastje iz grape v grapo, da se domačinki kar mali kameček odvali od srca, ko pademo od nikoder na znano križišče. Tu zavije proti domu, midva pa tudi vsak po svoje. Bojana jo mahne kar po poti proti Toškemu čelu, jaz pa naprej v boj z brezpotnimi strminami severnih pobočij Šentviškega hriba. Držim se meje, kot razjarjeno ščene roba hlačnice. V strmih grapah mi najprej podivja GPS. Četrta noč terja svoj davek v obliki utrujenosti in zaspanosti. Marijina bomba, petarda al kako se že reče tistemu kofeinskemu zvarku dokončno popusti in ostanem sam sredi goščave nekje med sanjami in resničnostjo. Očitno sem blizu meje. Če že ne občinske, svoje sigurno. Sotočje Grabnarice in Ostrožnika je kot fatamorgana z živo zeleno močvirsko tratico. Tam nekje izgubim še karto in po spominu s pomočjo kompasa zarinem direktno v strmino proti Bercetovem hribu. Nočni vzpon po vzhodnem razu Bercetovega hriba ni ravno tura, ki bi jo priporočil ponavljalcem. Strmina je vedno bližje vertikali, poraščeni s pritlikavim bukovjem po katerem se na pol vlečem na pol rijem navzgor. Na vrhu me mine želja po raziskovanju meja in jo samo po poti usekam do ceste Toško Čelo-Katarina kjer čakata Bojana in zopet, kot vedno v najbolj pravem trenutku, Janez. Izreče par spodbudnih besed, prevzame v roke navigacijo in že “hitimo” dalje ob meji. Tu vajeti malo popustimo in pustimo izmuzljivi črti, da se sem in tja oddalji na kakih 100 ali 200 metrov v goščavo, mi pa usekamo nekaj bližnjic po stezicah. Predvsem na Klobuku je mejna črta dobesedno zavozlana v pravi gordijski vozel, ki ga Janez mojstrsko preseka na dvoje. Sledi le še cikcak med njivami čez polje do AC priključka Brezovica, kjer čaka na cilju Boris. Po treh dneh in štirih nočeh slovesno zaključimo najin špancir po ljubljanski meji. Ob šampanjcu, kot se za Rajdovce spodobi seveda.

Sedaj se lahko mirno gibava v naši ljubi mestni občini, ker točno veva do kod smeva in in kam ne več. Če bi mi kdo prej rekel, da obstaja v Ljubljani taka divjina, tako samotni in nedostopni kraji, bi ga poslal v norišnico.

Po uradnih podatkih je dožina meje mestne občine Ljubljana 137,3km. Tisti bolj našpičeni trail tekači s podobnimi razdaljami opravijo v enem dolgem dnevu. (po potkah seveda – he, he, he). Meji na štirinajst sosednjih občin, torej ima prav tako število tromej, katere sva bolj ali manj uspešno locirala.V treh dneh in štirih nočeh sva naredila 187km in 6860vm vzponov. Poštena stomajlerica torej. Le da to ni bil trail, ampak off-trail.

Hvala vsem pustolovskim prijateljem, ki so navijali za naju in nama prišli pomagat na teren, kljub težkim in negotovim časom. Seveda v varni razdalji na prostem ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Hvala Borut, Janez, Marko, Dušan, Barbara, Aleš, Gregor, Boris, Marija in Bogo. Če sem koga pozabil se mu že vnaprej opravičujem. Je le že več, kot dve leti tega.

Dobrova-Polhov Gradec/Brezovica

Brezovica/Ig

Ig/Škofljica

Škofljica/Grosuplje

Grosuplje/Ivančna Gorica

Ivančna Gorica/Šmartno pri Litiji

Šmartno pri Litiji/Litija

Litija/Dol pri Ljubljani

Dol Pri Ljubljani/Domžale

Domžale/Trzin

Trzin/Mengeš

Mengeš/Vodice

Vodice/Medvode

Medvode/Dobrov-Polhov Gradec

Shramba

Najnižja točka MOL

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

Pa pojdimo . . .

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

Tukaj se začne pravi klanec

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

Nad Alpami se dani

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

Momjanski grad

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂

Rajdovske domine prek treh stolpov

Vsak pošten kraj ima vsaj en priljubljen hribček kamor se staro in mlado hodi nadihat svežega zraka in malo prešvicat. Ker se večina nas rada z vrha tudi malo razgleda, je na mnogih točkah tudi razgledni stolp. Popoldne po službi skočit na takle stolp je lušten izlet za sprostitev telesa in duha. Kaj, če bi v enem popoldnevu oziroma večeru obiskali kar tri take stolpe? Hm . . .  ? Telo bi verjetno že malo trpelo, duh bi se pa lahko začel dolgočasiti. Vsekakor izlet ni kar tako. Da bi stvar nahranila tudi duha, si je duhovni voja skupine Pustolovec Rajd zamislil nor izziv, ki ga ni nihče še niti poizkusil izvesti. Po službi se še isti dan povzpeti na stolpe na Debnem vrhu nad Zalogom, na Rašici in na Planini nad Vrhniko. Pri tem si poleg pešačenja in teka lahko pomagamo le z rednimi linijami javnega prevoza. Plan predvideva tri vlake in štiri avtobuse s prestopi natempiranimi na minuto. Če pade ena domina, padejo vse. NORRRROOO!

Je to sploh izvedljivo? Samo na en način lahko izvemo . . .

Tako se v torek ob 16:30 na železniški pod uro zbere 10 norcev, ki se čez petnajst minut že peljemo proti Zalogu novim dogodivščinam naproti. Za Debni vrh imamo na voljo 62 minut (6km + 300vm gor in 300dol). Po ravnem je treba tečt in v klanec malo stopit. A ogrevalno turo vsi zmoremo brez težav. Še najtežje se je ves zadihan na vrhu nasmejat. Kot dokaz, namreč velja le selfi z vrha z nasmehom.

Ljubljana z Debnega vrha

Na Debnem vrhu

Vlak za nazaj v Ljubljano zamuja in nam čas za prestop skrajša na vsega 4 minute, kar je seveda več kot dovolj časa za menjavo skok na kamničana.

Zadnji vlak je odpeljal. Lovimo avtobus.

V Črnučah nas v izogib izgubljanju po Sračji dolini počakajo lokalne vodniške enote s psom. Lovimo avtobus LPP št 8, ki odpelje iz Gameljn čez 88minut. Vmes je 10km in 400vm vzpona, ter 400vm spusta. V več skupinah po več poteh se vsi povzpnemo na stolp. Vendar je tokrat zadnja skupina že nevarno blizu limita.

Ljubljana z Rašice

 

Prav pridejo lokalni vodiči, da se vsi skupaj čim prej oddrsamo po blatu v dolino. Prva skupina ima pred odhodom avtobusa celo čas za kavico, nato pa skupaj zabavamo šoferja, da počaka še pet minut na zadnjega. Prekaljeni maček seveda zaostanek nadoknadi še preden pride do Celovške. Podarjene napolitanke si je res zaslužil.

Stolp? Ne! LPP.

V šentvidu izvedemo še leteči prestop na enko in v Tivoliju smo spet v časovnici. Vso pot vlada rahlo vznemirjenje. Bomo ujeli naslednji avtobus? Ali bo točen? Bo zastoj na cesti? Ali bomo zmogli še zadnji hrib v planiranem časovnem oknu? Takoj, ko se vrata odprejo uprizorimo stampedo prek parkirišča in otroškega igrišča proti Tivolski v lovu za vrhničanom. Ti kraji so bolj vajeni spedenanih tekačev in tekačic v dišečih cunjah usklajenih barv. Mi smo blatni do ušes, v ocufanih cunjah z nahrbtniki, malce utrujeni a z nasmehom do ušes. GO RAJD!

Napis na plakatu je zgolj naključje . . .

Ker torkova avantura ne sme miniti brez vohljanja, moramo še pred odhodom avtobusa v grmovju najti šampanjec za proslavitev morebitnega uspeha. Med vsemi praznimi flašami je kar problem najti polno.

Vrhničan ob prometni konici ob 20:35 (poleg nas sta vstopila še dva potnika)

Na predzadnji vožnji pomalicamo ostanke in pripravimo taktiko za naskok na zadnji stolp. Težavnost se progresivno veča. Vsak naslednji hrib in tudi stolp na njem sta višja. Časovni limiti se prav tako zaostrujejo. Za zadnji vrh imamo 72min za 9km s 450m vzpona + 450m spusta. Na Vrhniko je direktno s popoldanskega šihta uletel še en rajdovec  Davor in jo manhil z nami na zadnjo etapo. Na vrhu nas pričaka še prijetno presenečenje. Podpornica skupine Pustolovec Rajd z doma pečenim čokoladnim pecivom. MLJASK!!  Hvala Pika!

Ni Dubaj. Samo Planina nad Vrhniko.

Avantura se zaostruje. En član zaradi pomanjkanja časa pred vrhom obrne. Nekaj jih pride na vrh 10minut po izračunanem zadnjem času za odhod v dolino. Za 4,5km spusta po strmih skalah, koreninah in blatu v trdi temi imajo le 20minut. Ali jim lahko uspe? Bodo ujeli zadnji avtobus, ali obtičali na Vrhniki?  .  .  .   TA  DAAAA . . .   Zaključni finiš skozi hosto je v polnem razmahu. Gležnji, kolena in še kaj so v precejšnji nevarnosti. Ob uri za odhod avtobusa manjkajo še trije iz originalne štartne zasedbe. Davor ima avto in ne gre na bus. Voznik kljub prepričevanju po dveh minutah spelje. Kje so ostali??? Telefoniramo Janezu, ki pravi, da ima še 300m. Voznik v prvem križišču prižge štiri žmigavce in vseeno še malo čaka. Janez se pojavi s štiriminutno zamudo s crknjeno čelno svetilko in požanje huronski aplavz. Ujame nas še Davor, ki se ponudi, da bo pobral zadnja dva z avtom in poizkusil ujet avtobus. Sledijo poizkusi komuniciranja in organiziranja evakuacije. Nimamo telefonskih številk, telefoni ne delajo zaradi vlage. Po minuti kaosa, kliče en od zamudnikov, da čakata štiri avtobusne postaje naprej!?!?!? Kaj je to? Teleportacija? Pozabili smo na našo dobrotnico Piko, ki je imela avto parkiran višje ob vznožju hriba in je pobrala zamudnika. Anvanturo smo točno po planu zaključili tik pred enajsto zvečer na železniški po uro s slavnostnim odpiranjem šampanjca. Devetim je uspela stoodstotna realizacija plana. Odlično!

Seveda je bila potrebna dodatna analiza ob hidraciji in polnočnem prigrizku.

Burek, burek mi ful pomaga . . . (Ali En)

 

Bilo je ludo i nezaboravno. Hvala vsem skupaj za družbo, Janezu za organizacijo, Piki za pecivo . . .  Se vidimo na naslednji torkovi mikroavanturi.

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

Nad Koroško se dani

Še eno od obeležij na vrhu

V treh deželah hkrati brez potnega lista

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

Iztek zoprne grape

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

Okroglo številko se že spodobi slikat

Malo zračenja ne škodi

Divja ali domača, svinja vse razrije

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

depandansa

prazna avtocesta  Samo gas!

Nagazna mina, velikog kalibra.

Minerska zaseda

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

Na eni strani Beljak

Na drugi strani Jalovec

Zraven pa pravljični gozd

Še ena okrogla cifra

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

Spet znaki civilizacije

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

Pogled naprej

Pogled nazaj

kavč

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

samo še petdeset

pa smo spet pri višjih številkah

tudi lokalci včasih omagajo

Tudi Očak se je pokazal

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce.

Čao sonček . . .

Pot pod kolesa

Tole je pa od ene druge dogodivščine

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

Lej ga Triglav!

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

Štirje prvopristopniki

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

Pumpa za ta žejne

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

Majo tud ta boli kisu mlek

Za sladico

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

Spomenik gorenjski trmi

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke.

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

Pri Lenartu se dani

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

Hvala podpornemu članu za kosilo!

Sv Urh

Bo treba kar peš

Številka 50

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB

Gozdne pustolovščine

Golo drgnenje poti, kjer poznaš že vsak korak postane slej ko prej dolgočasno. Pa če so kraji še tako lepi.  Že dalj časa sem prek elektronskega okna v svet spremljal aktivnosti ekipe pustolovcev. Razni dogodki tipa adventure race so se mi vedno zdeli logistično preveč komplicirani. Že opreme rabiš pol kamiona za vse tiste discipline, ki so predpisane. Ampak zadnje čase se ob torkih popoldne dogaja nekaj precej bolj preprostega in izjemno zanimivega   .   .   . Imenuje se torkova mikro avantura. Preprosta in jasna naloga za katero rabiš le superge in kompas. Izgleda tako, da se po predhodnem dogovoru prek socialnih omrežij v torek po službi dobi 5 do 10 interesentov in gredo v manjših skupinicah raziskat vnaprej določene lokacije na zemljevidu. Skratka preganjanje čez drn in strn z elementi orientacije in odkrivanja neznanih terenov v družbi podobno mislečih. Kaj še hočeš lepšega? Da zadeva ne bi predolgo trajala, je v avanturo vštet časovni limit v obliki zadnjega vlaka ali zadnje runde v lokalni gostilni.

Po pol leta odlašanja je končno prišel čas, da stvar sprobam v živo. Bil sem, na kratko rečeno, navdušen! Konec koncev je dogodivščina tisto kar šteje a ne? Za moj krstni obisk smo se v soju polne lune podili po medvedovih gozdovih južno od Krima. V dobrih treh urcah smo obiskali nekaj izvirov, manjšo kraško jamo, cerkev na vrhu grička, nekaj lovskih opazovalnic (med njimi tudi take bolj luksuzne z usnjenimi fotelji, jogiji, kristalnim pepelnikom in tapisonom po tleh), neznani vrh sredi gozda, križ na razpotju in še kaj. Preganjali smo se po makadamu, kolovozih, stezicah, brezpotjih, travniku, gozdu in celo malo poplezali po skalah. Videli smo sončni zahod in vzhod krvave polne lune. Vse to med lepim triurnim treningom, kateremu je sledila analiza ob traktorskih gumah sredi gozda. Precej več, kot tek po PST a ne?

Tako karto in kompas v roke, pa gasa v hosto!

Rezultat je taka čačka

Studenec ob poti.

Ta luksuzna preža

Tudi v jamo smo pokukali

Včasih vrh hriba ni najbolj očiten

Drugič smo na znanem in že tisočkrat prehojenem področju Polhograjske Grmade napravili tri vzpone s treh različnih strani, po neznanih ali manj znanih poteh in brezpotjih, ponoči. Poleg ostalih točk smo poiskali tudi tri čisto prave zaklade. Pet ur enkratnih dogodivščin mi je dalo občutek, kot da sem prvič v tistih krajih. Komaj čakam ponedeljek, da izvem kaj nas čaka naslednjič!

Trikrat na Grmado in malo naokoli

Nočno kolovratenje

Kdo ve, če je kaj notri??

Rezultat kolovratenja

Najboljši del zgodbe je, da je zadeva neformalna, brezplačna in brez prijav pol leta vnaprej. V ponedeljek ali v torek zjutraj se pofočkaš in se narišeš na zbirnem mestu. Za to gre ena velika zahvala ekipi Pustolovec Rajd Janezu in Tomažu, ki se vsak teden domislita nove dogodivščine, nas zbobnata skupaj in naredita zemljevide za vse. HVALA!

Poglej na: https://www.facebook.com/pustolovec.rajdstaff?fref=ts

Mogoče tudi tebe zamika?

 

FOTO: Pustolovec Rajd Staff in pridruženi pustolovci

Dvojni potep

Ste že kdaj našli pozabljen bankovec v kakem skritem žepu in ste se ga razveselili, kot bi vam ga kdo podaril? Meni se je zgodilo še boljše. V četrtek pred koncem službe sem ugotovil, da imam v petek planiran dopust. In to na najbolj sončen, najtoplejši in sploh najbolj vabljiv dan v tem tednu. Vrhunsko!

Zjutraj komaj oddam otroke v vrtcu, že dobim sporočilo: ob devetih pri Legastji. Gremo preverit zaklade s torkove mikroavanture. Takrat smo namreč sredi noči med dvema slapoma iskali zaklad in se na koncu nismo mogli zmenit pod katerim grmom je, in kako izgleda. Očitno sta tam ostala dva zaklada in še čokolada po vrhu.  To je nujno treba preverit na terenu. Zajtrk opravim kar na poti v avtu in čez pol ure se že dobim s Pustolovcem. Za ogrevanje kratek tek po cesti in že sva pri omenjenem slapu. Podnevi je vse precej bolje vidi. S pomočjo fotografij tik-tak razrešiva skrivnost. Nekdo je premaknil zaklad, ki bi moral biti višje gori ob potoku in ga skril pod grm 10m od pravega zaklada, ki je bil na svojem mestu. Ta premaknjeni zaklad je našel naš predhodnik in nam ob njem pustil čokolado, ki je seveda nismo našli. Tokrat sva našla vse. Premaknjen zaklad sva nesla višje nazaj na pravo mesto in nadaljevala po Didini potki proti Tošču

Takile cukrčki se najdejo, kjer jih človek najmanj pričakuje. Ob premlevanju bodočih in preteklih pustolovščin jo kot bi mignil primahava na Tošč, kjer naslednje pol ure rijeva po bukovem gozdu v izkanju še enega zaklada. Hm!  Mogoče bežen pogled na spletno karto le ni dovolj in bi naslednjič morda uporabila GPS. Nekaj le mora ostati za naslednjič.

Po hitrem postopku odtrimčkava nazaj v dolino, kjer Pustolovec zaključi turco. Jaz imam še čas. Ob 12h bi bilo res škoda iti domov pri takem sončku. Kar samo me odnese nazaj v hrib mimo Govejka na greben. Pustolovski duh me, namesto po poti, pelje direktno po grebenu. Gori doli po mehkem suhem listju in še mehkejšem cvetočem resju.  Vmes pa travnički s kupi cvetočih trobentic. Splašim divjega zajca. Ušesa ima še bela s črnimi pikami na koncu, hrbet je pa že siv. Očitno je zime res konec.

malica

 

Prav na vrhu grebena, na Gontarski planini se uležem po drevo, izvlečem japček in ga ob poslušanju tišine počasi požvečim. Mehko travnato posteljo je seveda treba izkoristiti. Zato sledi še polurni dremež. Kot prerojen jo mahnem nazaj v smeri Tošča. Seveda strogo po grebenu. Potke so dolgočasne. Za dol grede si ogledam še potko mimo domačije Omejc o kateri mi je pravil Pustolovec. Neverjetno! Tolikokrat prepešačeni in prekolesarjeni kraji dobijo po novih trasah čisto nov obraz. V zadnjem delu spusta si naberem tudi del bodočega kosila. “Gozdni regrat” je čisto navaden regrat, le da raste ob robu gozda izpod suhega listja. Tam je ob trenutni suši več vlage. Tako lahko velike zelene čopke puliš kar z rokami. Noža na teke seveda ne nosim. Kmalu sem pri avtu in malo kasneje tudi doma s polnimi baterijami.

Tehnikalije: 2 krogca po polhograjcih, skupaj 18km, 1400m vzpona, viden en divji zajec, pet gamsov, ena srna, nešteto martinčkov, nekaj močeradov, ogromno ptičev

Prva sled

Druga sled