pot pod noge

iskat meje


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Advertisements


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


1 komentar

Rajdovske domine prek treh stolpov

Vsak pošten kraj ima vsaj en priljubljen hribček kamor se staro in mlado hodi nadihat svežega zraka in malo prešvicat. Ker se večina nas rada z vrha tudi malo razgleda, je na mnogih točkah tudi razgledni stolp. Popoldne po službi skočit na takle stolp je lušten izlet za sprostitev telesa in duha. Kaj, če bi v enem popoldnevu oziroma večeru obiskali kar tri take stolpe? Hm . . .  ? Telo bi verjetno že malo trpelo, duh bi se pa lahko začel dolgočasiti. Vsekakor izlet ni kar tako. Da bi stvar nahranila tudi duha, si je duhovni voja skupine Pustolovec Rajd zamislil nor izziv, ki ga ni nihče še niti poizkusil izvesti. Po službi se še isti dan povzpeti na stolpe na Debnem vrhu nad Zalogom, na Rašici in na Planini nad Vrhniko. Pri tem si poleg pešačenja in teka lahko pomagamo le z rednimi linijami javnega prevoza. Plan predvideva tri vlake in štiri avtobuse s prestopi natempiranimi na minuto. Če pade ena domina, padejo vse. NORRRROOO!

trije stolpi plan

Je to sploh izvedljivo? Samo na en način lahko izvemo . . .

Tako se v torek ob 16:30 na železniški pod uro zbere 10 norcev, ki se čez petnajst minut že peljemo proti Zalogu novim dogodivščinam naproti. Za Debni vrh imamo na voljo 62 minut (6km + 300vm gor in 300dol). Po ravnem je treba tečt in v klanec malo stopit. A ogrevalno turo vsi zmoremo brez težav. Še najtežje se je ves zadihan na vrhu nasmejat. Kot dokaz, namreč velja le selfi z vrha z nasmehom.

IMG_1826

Ljubljana z Debnega vrha

IMG_1827

Na Debnem vrhu

Vlak za nazaj v Ljubljano zamuja in nam čas za prestop skrajša na vsega 4 minute, kar je seveda več kot dovolj časa za menjavo skok na kamničana.

IMG_1835

Zadnji vlak je odpeljal. Lovimo avtobus.

V Črnučah nas v izogib izgubljanju po Sračji dolini počakajo lokalne vodniške enote s psom. Lovimo avtobus LPP št 8, ki odpelje iz Gameljn čez 88minut. Vmes je 10km in 400vm vzpona, ter 400vm spusta. V več skupinah po več poteh se vsi povzpnemo na stolp. Vendar je tokrat zadnja skupina že nevarno blizu limita.

IMG_1838

Ljubljana z Rašice

 

Prav pridejo lokalni vodiči, da se vsi skupaj čim prej oddrsamo po blatu v dolino. Prva skupina ima pred odhodom avtobusa celo čas za kavico, nato pa skupaj zabavamo šoferja, da počaka še pet minut na zadnjega. Prekaljeni maček seveda zaostanek nadoknadi še preden pride do Celovške. Podarjene napolitanke si je res zaslužil.

IMG_1843

Stolp? Ne! LPP.

V šentvidu izvedemo še leteči prestop na enko in v Tivoliju smo spet v časovnici. Vso pot vlada rahlo vznemirjenje. Bomo ujeli naslednji avtobus? Ali bo točen? Bo zastoj na cesti? Ali bomo zmogli še zadnji hrib v planiranem časovnem oknu? Takoj, ko se vrata odprejo uprizorimo stampedo prek parkirišča in otroškega igrišča proti Tivolski v lovu za vrhničanom. Ti kraji so bolj vajeni spedenanih tekačev in tekačic v dišečih cunjah usklajenih barv. Mi smo blatni do ušes, v ocufanih cunjah z nahrbtniki, malce utrujeni a z nasmehom do ušes. GO RAJD!

IMG_1847

Napis na plakatu je zgolj naključje . . .

Ker torkova avantura ne sme miniti brez vohljanja, moramo še pred odhodom avtobusa v grmovju najti šampanjec za proslavitev morebitnega uspeha. Med vsemi praznimi flašami je kar problem najti polno.

IMG_1857

Vrhničan ob prometni konici ob 20:35 (poleg nas sta vstopila še dva potnika)

Na predzadnji vožnji pomalicamo ostanke in pripravimo taktiko za naskok na zadnji stolp. Težavnost se progresivno veča. Vsak naslednji hrib in tudi stolp na njem sta višja. Časovni limiti se prav tako zaostrujejo. Za zadnji vrh imamo 72min za 9km s 450m vzpona + 450m spusta. Na Vrhniko je direktno s popoldanskega šihta uletel še en rajdovec  Davor in jo manhil z nami na zadnjo etapo. Na vrhu nas pričaka še prijetno presenečenje. Podpornica skupine Pustolovec Rajd z doma pečenim čokoladnim pecivom. MLJASK!!  Hvala Pika!

IMG_1862

Ni Dubaj. Samo Planina nad Vrhniko.

Avantura se zaostruje. En član zaradi pomanjkanja časa pred vrhom obrne. Nekaj jih pride na vrh 10minut po izračunanem zadnjem času za odhod v dolino. Za 4,5km spusta po strmih skalah, koreninah in blatu v trdi temi imajo le 20minut. Ali jim lahko uspe? Bodo ujeli zadnji avtobus, ali obtičali na Vrhniki?  .  .  .   TA  DAAAA . . .   Zaključni finiš skozi hosto je v polnem razmahu. Gležnji, kolena in še kaj so v precejšnji nevarnosti. Ob uri za odhod avtobusa manjkajo še trije iz originalne štartne zasedbe. Davor ima avto in ne gre na bus. Voznik kljub prepričevanju po dveh minutah spelje. Kje so ostali??? Telefoniramo Janezu, ki pravi, da ima še 300m. Voznik v prvem križišču prižge štiri žmigavce in vseeno še malo čaka. Janez se pojavi s štiriminutno zamudo s crknjeno čelno svetilko in požanje huronski aplavz. Ujame nas še Davor, ki se ponudi, da bo pobral zadnja dva z avtom in poizkusil ujet avtobus. Sledijo poizkusi komuniciranja in organiziranja evakuacije. Nimamo telefonskih številk, telefoni ne delajo zaradi vlage. Po minuti kaosa, kliče en od zamudnikov, da čakata štiri avtobusne postaje naprej!?!?!? Kaj je to? Teleportacija? Pozabili smo na našo dobrotnico Piko, ki je imela avto parkiran višje ob vznožju hriba in je pobrala zamudnika. Anvanturo smo točno po planu zaključili tik pred enajsto zvečer na železniški po uro s slavnostnim odpiranjem šampanjca. Devetim je uspela stoodstotna realizacija plana. Odlično!

Seveda je bila potrebna dodatna analiza ob hidraciji in polnočnem prigrizku.

Burek, burek mi ful pomaga

Burek, burek mi ful pomaga . . . (Ali En)

 

Bilo je ludo i nezaboravno. Hvala vsem skupaj za družbo, Janezu za organizacijo, Piki za pecivo . . .  Se vidimo na naslednji torkovi mikroavanturi.


Komentiraj

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

IMG_1156

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

IMG_1154

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

IMG_1170

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

IMG_1159

Nad Koroško se dani

IMG_1161

Še eno od obeležij na vrhu

IMG_1163

IMG_1174

V treh deželah hkrati brez potnega lista

IMG_1176

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

IMG_1183

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

IMG_1184

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

IMG_1187

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

IMG_1193

Iztek zoprne grape

IMG_1196

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

IMG_1204

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

IMG_1202

Okroglo številko se že spodobi slikat

IMG_1206

Malo zračenja ne škodi

IMG_1207

Divja ali domača, svinja vse razrije

IMG_1214

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

IMG_1219

depandansa

IMG_1220

prazna avtocesta  Samo gas!

IMG_1221

Nagazna mina, velikog kalibra.

IMG_1227

Minerska zaseda

IMG_1236

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

IMG_1240

Na eni strani Beljak

IMG_1244

Na drugi strani Jalovec

IMG_1249

Zraven pa pravljični gozd

IMG_1248

Še ena okrogla cifra

IMG_1259

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

IMG_1256

Spet znaki civilizacije

IMG_1267

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

IMG_1264

Pogled naprej

IMG_1265

Pogled nazaj

IMG_1276

kavč

IMG_1260

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

IMG_1252

samo še petdeset

IMG_1268

pa smo spet pri višjih številkah

IMG_1269

tudi lokalci včasih omagajo

IMG_1271

Tudi Očak se je pokazal

IMG_1278

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

IMG_1283

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.


Komentiraj

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

IMG_0718

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

IMG_0719

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

IMG_0721

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce. IMG_0728

IMG_0725

Čao sonček . . .

IMG_0731

Pot pod kolesa

IMG_0730

Tole je pa od ene druge dogodivščine

IMG_0734

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

IMG_0737

Lej ga Triglav!

IMG_0739

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

IMG_0740

Štirje prvopristopniki

IMG_0741

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

IMG_0745

Pumpa za ta žejne

IMG_0747

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

IMG_0753

Majo tud ta boli kisu mlek

FullSizeRender

Za sladico

IMG_0749

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

IMG_0761

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

IMG_0768

Spomenik gorenjski trmi

IMG_0769

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

IMG_0771

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke. IMG_0772

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

STKP-sled


2 komentarja

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

sv. jakob nad katarino

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

IMG_0212

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

IMG_0215

Pri Lenartu se dani

IMG_0219

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

IMG_0237

IMG_0234

Hvala podpornemu članu za kosilo!

IMG_0236

Sv Urh

IMG_0220

Bo treba kar peš

IMG_0218

IMG_0239

Številka 50

Great divine

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB


Komentiraj

Gozdne pustolovščine

Golo drgnenje poti, kjer poznaš že vsak korak postane slej ko prej dolgočasno. Pa če so kraji še tako lepi.  Že dalj časa sem prek elektronskega okna v svet spremljal aktivnosti ekipe pustolovcev. Razni dogodki tipa adventure race so se mi vedno zdeli logistično preveč komplicirani. Že opreme rabiš pol kamiona za vse tiste discipline, ki so predpisane. Ampak zadnje čase se ob torkih popoldne dogaja nekaj precej bolj preprostega in izjemno zanimivega   .   .   . Imenuje se torkova mikro avantura. Preprosta in jasna naloga za katero rabiš le superge in kompas. Izgleda tako, da se po predhodnem dogovoru prek socialnih omrežij v torek po službi dobi 5 do 10 interesentov in gredo v manjših skupinicah raziskat vnaprej določene lokacije na zemljevidu. Skratka preganjanje čez drn in strn z elementi orientacije in odkrivanja neznanih terenov v družbi podobno mislečih. Kaj še hočeš lepšega? Da zadeva ne bi predolgo trajala, je v avanturo vštet časovni limit v obliki zadnjega vlaka ali zadnje runde v lokalni gostilni.

Po pol leta odlašanja je končno prišel čas, da stvar sprobam v živo. Bil sem, na kratko rečeno, navdušen! Konec koncev je dogodivščina tisto kar šteje a ne? Za moj krstni obisk smo se v soju polne lune podili po medvedovih gozdovih južno od Krima. V dobrih treh urcah smo obiskali nekaj izvirov, manjšo kraško jamo, cerkev na vrhu grička, nekaj lovskih opazovalnic (med njimi tudi take bolj luksuzne z usnjenimi fotelji, jogiji, kristalnim pepelnikom in tapisonom po tleh), neznani vrh sredi gozda, križ na razpotju in še kaj. Preganjali smo se po makadamu, kolovozih, stezicah, brezpotjih, travniku, gozdu in celo malo poplezali po skalah. Videli smo sončni zahod in vzhod krvave polne lune. Vse to med lepim triurnim treningom, kateremu je sledila analiza ob traktorskih gumah sredi gozda. Precej več, kot tek po PST a ne?

Žrelo karta1

Tako karto in kompas v roke, pa gasa v hosto!

Žrelo sled

Rezultat je taka čačka

Studenec

Studenec ob poti.

Luksuzna preža

Ta luksuzna preža

Jama

Tudi v jamo smo pokukali

Vrh

Včasih vrh hriba ni najbolj očiten

Drugič smo na znanem in že tisočkrat prehojenem področju Polhograjske Grmade napravili tri vzpone s treh različnih strani, po neznanih ali manj znanih poteh in brezpotjih, ponoči. Poleg ostalih točk smo poiskali tudi tri čisto prave zaklade. Pet ur enkratnih dogodivščin mi je dalo občutek, kot da sem prvič v tistih krajih. Komaj čakam ponedeljek, da izvem kaj nas čaka naslednjič!

Grmada Karta2

Trikrat na Grmado in malo naokoli

Nočno kolovratenje

Nočno kolovratenje

Sušilnica Grmada

Kdo ve, če je kaj notri??

Sled Grmada

Rezultat kolovratenja

Najboljši del zgodbe je, da je zadeva neformalna, brezplačna in brez prijav pol leta vnaprej. V ponedeljek ali v torek zjutraj se pofočkaš in se narišeš na zbirnem mestu. Za to gre ena velika zahvala ekipi Pustolovec Rajd Janezu in Tomažu, ki se vsak teden domislita nove dogodivščine, nas zbobnata skupaj in naredita zemljevide za vse. HVALA!

Poglej na: https://www.facebook.com/pustolovec.rajdstaff?fref=ts

Mogoče tudi tebe zamika?

 

FOTO: Pustolovec Rajd Staff in pridruženi pustolovci