V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

Pa pojdimo . . .

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

Tukaj se začne pravi klanec

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

Nad Alpami se dani

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

S Šmarke na Grintovec

Vedno, ko občudujem širne razglede s hišnega hriba, me prime, da bi se zapičil v enega in kar šel gor. Od tukaj in zdaj. Peš, po čim krajši poti, s čim manj asfalta. Izbira je res pestra. Od Kamniških Alp, Karavank in Julijcev s predgorji, do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Pa nisem obdelal niti 180 stopinj panorame. Ta bližnje kuclje sem že povezoval. Tokrat sem se spravil na ta velike. Če letos ni Papež organiziral teka na Grintovec, si ga bom pa sam.

Na topel sobotni večer se tako malo pred deseto uro znajdem na vrhu Šmarke. Pri prenovljeni pipci napolnim bidone, stisnem start in vzamem pot pod noge. V soju polne lune se v daljavi sluti obris pravilne piramide Grintovca. Dolga pot bo. Ampak časa imam tudi dovolj. Tik tak sem v Povodju, mimo ribogojnice in že se ponovno vzpenjam proti Rašici. Koča na vrhu je ob tej uri sicer zaprta, a zunanji zasilni šank deluje 24/7.

Za ta žejne je vsaka pipa dobra.

Vsak obisk Rašice je seveda treba sklenit na stolpu. Razgled kot vedno trga gate. V soju lune se vidijo obrisi gora. Po dolinah pa tisoče lučk. Za dodatek na zahodu nevihtni light show.

Ponoči se vseeno malo slabše vidi, kot podnevi.

Noge me nesejo naprej po grebenski poti proti Mengeški koči. Čeprav pot poznam, uspem pri vseh ovinkih levo-desno, gori-doli smer zgrešiti za 180 stopinj. Sumljiv položaj lune na nebu me opozori, da delam varianto za pridne. Pogled na Garmina razjasni situacijo in me utiri nazaj na prvotno traso. Malo pred Mengerško kočo jo mahnem proti severu. Po krajšem spustu, sledi duhamoren ravninski cestni odsek skozi vasi do Komende. Bidoni bodo pred ponovnim vzponom potrebni polnjenja. Sredi noči so seveda tudi bifeji že zaprti. Da o trgovinah ne govorimo. K sreči ima vsaka poštena slovenska vas cerkev. In zraven cerkve je po navadi tudi britof na katerem je polno zalivanja potrebnih rož. V te namene se v kakem kotu ali za zidom skriva pipca. Lažje jo najdemo, če sledimo zelenim kanticam za zalivanje, ki so razobešene v okolici.

Sem že blizu. Samo še pipco najdem.

Aha! Tale je bla kar dobro skrita.

Malca na britofu ob enih ponoči je že sama po sebi posebno doživetje. Vse skupaj še popestri eden tistih gigantskih traktorjev, ki se z osvetlitvijo primerno fuzbal tekme in mega cisterno vozaka sem in tja po vasi. Ker se mi ne da okoli po cesti omenjenemu traktorju pod kolesa, raje nekaj sto metrov kolovratim čez travnike do naslednje zanimivosti. Tu okoli se marsikdo očitno raje vozi s traktorejm, kot hodi v hribe. Zato stoji Planinski dom Komenda, kar lepo na robu vasi. Praktično na ravnini, da še z avtom ni treba daleč. Na križišču se razveselim table za pešpot proti Krvavcu in markacij. Vseeno na hitro povohljam okoli gostilne, pardon Planinskega doma. Radovedni konjiček si vmes prisluži nekaj čohanja za ušesi. Zgledno markirana pot me hitro pripelje v Šenturško goro, kjer me spet čaka nekaj asfalta. Med drugim me pot sredi noči pelje tudi mimo pasjega hotela. Ko se zbudi prvi gost, mu kmalu sledijo še ostali. Galama do jutra je zagotovljena. Kmalu zavijem spet navzgor v gozd do Ambroža pod Krvavcem. Britofa sicer ni pri cerkvici, je pa prav lepo hladna tekoča voda. Eno etapo višje na Kriški planini že lahko ugasnem čelko in jo zarinem kar direktno po travniku proti televizijskemu stolpu.

Vrh je že v soncu

Na srečo nisem na kolesih

Še prečka čez Njivice, ciljna strmina in že pozdravljam sonce na Zvohu.

Ob taki suši, je tabla za prepovedano kopanje precej odveč

Čao sonček . . .

Ni videt posebne strmine . . .

Na tisto špičko zadaj grem . . .

Tu se končno začne bolj gorski teren. Ker grebensko pot prek Kalškega grebena že poznam, tokrat uberem spodnjo varianto. Pelje me čez razgiban kraški teren z ruševjem, skalami, travami, vrtačami in kar je še podobnih zanimivosti. Vmes imam priložnost občudovati gamse pri lahkotnem premagovanju terena. Po ostrih balvanih nametanih na strmem pobočju šprintajo navzdol, kot Usain Bolt po tartanu. Nad zglajenimi ploščami, kjer bi imel mariskateri plezalec težave si vzamejo le sekundo za premislek in odskakljajo navzdol, kot po stopnicah.

Ko pridrsam do Cojzove koče, je sonce že kar pošteno vroče. In ta zgodnji se že vračajo z vrha. Čas je za zajtrk. Privoščim si hemeneks sa jajima in brezalkoholno pivo. Neverjetno! Po pol ure sem kot nov in pripravljen na zloglasno streho Grintovca, kjer tudi najboljši pljuvajo ven pljuča in tudi najbolj potrpežljivi izgubljajo živce na neskončnih ridah. V zmernem tempu se prebijem do vrha precej lažje, kot na tekmi, ko gre na polno. Tako 12 ur po štartu s Šmarne gore stojim na najvišjem vrhu Kamniških Alp.

S pogledom zadovoljno prečesavam pretečeno oz prehojeno pot. Počasi se že oziram proti zahodu. Kaj, ko bi potegnil še na najvišji vrh Karavank. Ne bi blo slabo. Sestop na severno stran čez Mlinarsko sedlo je milo rečeno zoprn. Ali se bodo naše gore vsak čas podrle, ali sem pa že pozabil kolk je enega šodra tam gor. Vseeno hitro in brez zapletov priskakljam do Češke koče, kjer je čas za malico. Dokaj hladno pivo ponikne, kot voda v Sahari. Sledi dokaz, da je Jezersko res na Gorenjskem. Kislo mleko dobim v šalci od kofeta. Trikrat zajamem z žlico in ga ni več. Žgančkov ni bilo dosti več. Pa to ni slow food z desetimi hodi, da bi se preseraval z mikro porcijami, gorenci smotani! Ljudje pridemo peš sem in smo lačni!!! No, vsaj kelnarca je prijazna in mi napolni bidone z vodo iz pipe. Na spustu proti Jezerskemu je gretje vedno močnejše. V dolini mi dokončno zakuha. Tudi mrzla voda iz vodnjaka in energetski napitek s pumpe me ne spravita k sebi. Na senčni klopci pod drevesom sredi Jezerskega razglasim tokratno turo za zaključeno in uštopam prevoz domov.

Tehnikalije:

Z vrha Šmarne gore prek Grintovca do Jezerskega je naneslo dobrih 59km, in 3600 višinskih metrov vzpona v dobrih 16 urah bruto.

Prihodnjič dalje . . .

Z glavo skozi zid: Tek na Grintovec 2015

Ko je mokrota zadnjih dni odplaknila načrte o prvem družinskem kampiranju, se je bilo treba znajti drugače. V soboto smo na Osolniku ob ocvirkovci in štrudlu opazovali nevihtno predstavo nad sosednjim hribom. “Oči, oči!!!! A veš, da še nikoli nisem videla strele! Lej! Prižge se in takoj ugasne!” Bilo je res vrhunsko. Retina display največjega formata, 3D tehnika, surroud sound, bass boost in kar je še podobnih reči, ki jih še dolgo ne bo mogoče umetno ustvariti. Zadovoljni smo privandrali domov, povečerjali in pričele so padati ideje za nedeljo. “A greva na Grintovec?” “Pa pejva.” Otroka sta že v pižamah dobila nagradni izlet k babici. Ni jih bilo treba hudo prosit. 🙂 Midva pa v ruzak par cunj, vsak dve skutini palačinki in v posteljo.

Ob sedmih je bilo ob cesti proti izhodišču za Kokrsko sedlo že vse zaparkirano. Kljub kislemu vremeni je lepo število navijačev že pridno grizlo kolena. Prijazni redar me spusti, da podporni del ekipe dostavim do spodnje postaje žičnice. Po dvigu štartne številke si privoščim še krajši dremež v avtu. Uro pred štartom počasi prilezem ven. Sem presenetljivo miren. Ob letošnji količini treninga ne vem kakšnih pričakovanj niti ne morem imeti. Od zadnje dogodivščine pred dobrim mesecem sem tekel dvakrat na Šmarno goro in po enkrat na Rožnik in Osorščico. Če bo treba odstopit, me nihče ne bo tepel. Iz lanske izkušnje vem, da me bo verjetno na koncu pobralo in da na hrano in pijačo ne smem preveč računati, ker mi želodec pri tako visokih obratih ne dela. Grem dat vse od sebe in bomo videli. Počasi in z užitkom zmažem banano in opazujem konkurenco. Zgleda imamo vsi dileme glede oblačil. V dolini je 15 stopinj ob brezveterju in 100% vlagi, na vrhu pa 5 stopinj in veter. Dež ni izključen. Sam se odločim za kratke rokave in vetrovko okoli pasu (eden redkih). Raje sem deset sekund počasnjši, kot da zmrznem na sestopu. Sledijo umirjeni običajni rituali: oddaja prtljage, obuvanje nogavic brez gubic, ravno prav zavezane superge, kratko ogrevanje, razgibavanje, pravilna namestitev pasu za srčni utrip, še enkrat preverim vso opremo, dvojni vozel na vezalke, ravno prav zavežem hlače in vetrovko, da ne tišči in ne poskakuje . . . Pred štartom nas nekajminutna plohica zbere pod kozolcem, da se lepo v skupini postavimo na štart. Napovedovalec začne odštevati 10,9, BUM. Ja tud prou. Pa pejmo!

Tokrat sem se postavil malce bolj zadaj. Prve tri kilometre po cesti grem v dokaj udobnem tempu. Pri žičnici sem v dvajsetih minutah. Tu se začnejo serpentine po blatnih, mokrih skalah. V strnjeni koloni grizemo kolena, kot brzovlak. Kmalu slečem majico. Je soparno in brez vetra, a malce hladneje, kot lani. Kar dobri pogoji. Počutim se odlično. Le želodec se pritožuje že po dveh požirkih vode. Prav, pa nič. Zlijem preostanek na glavo in grem dalje. Med 40 in 50 minuto počasi sesam gel. Kolona se trga in spet jih nekaj prehitim. Ko pridem ven iz gozda zaslišim huronsko navijanje tam nekje izpod sedla. Čez petnajst minut je vse jasno. Tam je vkopana prva štima tekaškega furuma: ZZ topka z dvema pomagačicama. Bravo babe! To je energija! Na sedlo pridem v uri in šest minut. Če bo šlo tako dalje bo končni čas pod dve uri. Odlično! Globoko v sebi vem, da niti približno ne bo šlo tako gladko. 🙂 Še vedno sem močan, le po grlu ne gre prav dosti. Košček banane, požirek vode in gasa dalje. Navijači zmrzujejo v bundah, jaz pa brez majce pičim mimo. “Ravnino” čez Spodnje jame kljub spolzkim skalam prav z užitkom pretečem in pridobim še nekaj mest. Pri tabli, ki označuje še dva kilometra do vrha imam čas uro dvajset. Počasi se mi zbujajo apetiti za čas pod dvema urama. Vem, da je cilj še daleč, a poizkusim lahko. Odprem še en gel in ga počasi ližem. Vsaka molekula sladkorja bo na koncu dragocena. Kot dizelska lokomotiva pri polnih obratih, s hitrimi koraki požiram serpentine. V glavi se mi rola Thunderstruck od AC/AC.

Še višje od oblakov

Čez dvajset minut pridem do oznake Cilj 1km. Malo me že začenja zmanjkovati. 1km se sliši precej malo. V 25 minutah, bi ga pa moral predelati. Hja, …  V to enačbo pridejo še višinski metri, mokre skale, nadmorska višina, prazen tank, veter, in še kaj. Kljub vedno večjim naporom, mi tempo počasi pada. Ne dam se! Lokomotivi je zmanjkalo kvalitetnega goriva. Zdaj kuri vse, kar najde po vagonih. Od odpadnega olja, do ostankov iz rafinerije. Šobe se mašijo, obrati padajo. Še vedno pa je cegu na gasu in teramo dalje. Samo vedno bolj počasi. 🙂 Pri zadnji okrepčevalnici odvržem ostanek gela in grizem dalje. Saj bi bruhal, samo se bojim, da mi bo želodec pobegnil v dolino. AC/DC v glavi še vedno žagajo, a tudi oni na polovičnih obratih. Počasi pririnem do oznake 500m. Dobivam prebliske od lani. Ja! Res se tako vleče! Kako sem lahko pozabil. Energije je vedno manj. Mišice se spreminjajo v žolco. Roke imam uprte v boke, a mi nekajkrat nemočno obvisijo ob telesu in potegnejo za sabo še rame in pol hrbtenice, da skoraj zgrmim po tleh. Zavestno moram držati hrbet zravnan, da se ne sesedem. Konkretno sem tresknil v grintovčev tekaški zid.

Najdaljših 250m

Pri tabli 250m sem že navajen na bedno počutje. Na ravninskem teku je tako blizu cilja čas mahanja navijačem, evforičnih ciljnih sprintov, dviganja rok ipd. Tukaj pa grizem ravno tako hitro, da še ne padem skupaj. Skale se nadaljujejo tja nekam gor v meglo, kot bi jih nekdo sproti nalagal na vrh. No, po slabih desetih minutah se pobliska luč na koncu tunela. Zagledam rumen transparent, zaslišim mojo zvesto navijačico in celo uspem malo “pospešiti”.

Kletvice se že zbirajo, da bruhnejo ven

Z zadnjim ščepcem dinamita se izstrelim skozi cilj in komaj zbašem nazaj pljuča, da mi ne pobegnejo čez vrh v dolino. Sledi par kletvic, lupčka ženi, še par kletvic, oblačenje vetrovke s skrajnimi napori in parkiranje riti na prvo primerno mesto. Sem imel občutek, da se bom kar pocedil med kamni v dolino. Po nekaj minutah sem se toliko sestavil, da sem se lahko odvlekel 10m do okrepčevalnice. Tam sem se obnašal, kot koza iz risanke o Backu Jonu.  S padcem srčne frekvence, mi je namreč močno zrasel apetit. Hitro sem za silo privezal pljuča in želodec in hop cup z vetrovnega vrha v kočo na dodatno oblačenje in hranjenje. Neverjetno kako malo je treba, da človek pride k sebi in že na pol pozabi slabe trenutke. Spust je bil prav uživaški. V koči so makaroni in skutne palačinke kar padle noter. Konec spusta pred žičnico je popestrila avstrijska tekmovalka. Bojda je redna udeleženka gorskih tekov. A na Grintovec ne pride nikoli več, ker je dirka predolga, pa še prevoza ni v dolino :))))) V Avstriji imajo baje po vsakem gorskem teku organiziran prevoz v dolino. Tudi nas je dolgočasne ceste odrešil prijazni gospod. Slava mu!

REZIME:

Kaj naj rečem. Spet smo se fletn imel. Dan po tekmi se počutim odlično. Muskelfibru sem tokrat ušel. Torej vseeno nisem bil tako počasen. S potekom in rezultatom sem zelo zadovoljen. Za kaj več, bi moral pa celo kaj trenirat. S tem mislim tečt večkrat tedensko. Spet se je potrdilo, da mi pri rdečih obratih želodec ne dela in lahko grem samo na zaloge, ki trajajo dobro uro in pol. Torej naslednjič več trenirat, da bom hitrejši in karboloading, da bom dlje zdržal tempo. Prireditev je bila vrhunsko organizirana. Drugo leto spet. Ko bodo delale spletne prijave in bo majica spet lepšega dizajna. 🙂

TEHNIKALIJE:

Uradna razdalja 9.80km z 1959 višinskih metrov vzpona. Moj čas 2 uri in dobrih 6 minut. Ura pravi: porabljenih 2160 kcal, povprečna srčna frekvenca 170/min, maksimalen kisikov dolg 530ml/kg, vzpon 1929m, spust 4m. Po poti pojedel dva koščka banane, kocko sladkorja, rezino pomaranče, ter en gel in pol. Popil deset požirkov vode.