pot pod noge

iskat meje


1 komentar

Breginjski Stol v enem kosu

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

IMG_0423

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

IMG_0424

Alpska streha na primorskem

IMG_0438

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

IMG_0447

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

IMG_0439

IMG_0441

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

IMG_0456

IMG_0454

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

IMG_0433

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

IMG_0457

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

IMG_0462

Očitno imajo res rade sol 🙂

IMG_0470

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

IMG_0475

Bivak pod Muzcem

IMG_0477

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

IMG_0479

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

IMG_0483

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

IMG_0484[1]

Najboljša prijateljica ta hip!

IMG_0485[1]

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Stol sled

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂

Advertisements


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek