V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

Pa pojdimo . . .

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

Tukaj se začne pravi klanec

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

Nad Alpami se dani

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Breginjski Stol v enem kosu

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

Alpska streha na primorskem

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

Očitno imajo res rade sol 🙂

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

Bivak pod Muzcem

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

Najboljša prijateljica ta hip!

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor