Tor Des Geants 2018 (hard reset)

24/09/2018 by potpodnoge 7 komentarjev

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

Gneča na prvem vzponu

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

Teren ni najbolj tekaški

 

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

Punkt čarovnic

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

Ata smrk, a je še daleč?

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.