18. Ljubljanski maraton ali šola plačevanja dolgov

03/11/2013 by potpodnoge 2 komentarja

Kot vsako leto, sem si na lep oktoberski vikend zopet privoščil pošteno porcijo zarečenega kruha.
Čez leto sem namreč razlagal, da so ravninski teki dolgočasni, asfalta pa sploh ne maram. Hribi, doline, gozdovi, blato in skale, to je tisto pravo. Potem pa sredi poletja, ko v vročini intenzivnost treningov pade in so letošnji ultraški cilji že izpolnjeni, pride čas prijav na LM. Šnitka pride na dan z idejo, da bi tudi ona probala. Če gre ona, grem pa tudi jaz! Saj mi ni treba dirkat, samo malo pogledat vzdušje. Če se mi ne bo dalo it, pa lahko še vedno prodam štartnino. Potem pride spet poškodba gležnja in ob kupu službenih in domačih obveznosti maraton črtam s seznama.
Šnitka vmes seveda pridno trenira. Jaz pa tudi ne zdržim dolgo brez miganja. Konec septembra me že zvleče na prvi skupni dolgi trening. V dežju sva z lahkoto odkruzala PST. Gleženj se ni nič pritoževal. Hm!? Kaj pa če bi si vseeno pretegnil noge na Ljubljancu. Par urc tekanja in si za kosilo že doma. Z lahkoto! V naslednjem mesecu oddelam še nekaj intervalov, na koncu nejkaj relaksacijskih tekov, pa carboloading in že je tu dan D . . .
Na srečo sva enega otroka oddala že prejšnji večer. Tako imava zjutraj dovolj časa za vse rituale od hranjenja do kineziotapinga, ki se vedno znova odlično izkaže. Bo treba zadevo malo bolj naštudirat. 🙂
Apetiti so seveda zrasli. Glede na lanski čas na polovički, ciljam pod tri urce in pol. Na začetku gre seveda z lahkoto nekaj sekund pod 5min/km. Ura kmalu prične opozarjati na previsok pulz in nabiranje kisikovega dolga. Gladko jo ignoriram in si mislim: ˝Bom že stisnu. Sej je samo dobre tri urce.˝ 🙂 Prvi krog gre kot po maslu. Potem pa se začnejo najprej manjše težave s hrano in pijačo, nato pa od 25km dalje nekdo počasi začne zategovati ročno zavoro, tempo pada, napor raste, geli mi ne pašejo več, zajček za 3:30 me gladko pusti zadaj . . . Skratka: ˝It’s pay time!˝ Do 35km je potem stvar trme, previdnega doziranja pijače in močenja z gobicami. Tam si rečem: ˝Kamor je šel bik naj gre še štrik!˝ in stisnem ponujenega bika. Potem pa z glavo skozi zid. Presladka pijača mi skoraj zlepi usta do naslednje vodne postaje. Še ena neumnost. Po Dunajski zopet poletim, ter pristanem pri 3:43 in drobiž. V cilju stisnem eno župco, potem pa hitro oblečt in rihtat tortico za Šnitko. Za zaključek porodniške preteči svoj prvi maraton ni kar tako! Bravo!
Naslednje dni sem čutil zadnje in notranje stegenske mišice. Kvadricepsi so bili kot novi. Tudi meča so se po nošenju kompresijskih nogavčkov počutila odlično. Res si bo treba omislit še kratke kompresijske hlače. Sicer je bila regeneracija hitra in me pete spet srbijo.
Po dobrem mesecu ne prehudega ciljanega treninga na prejšnjo podlago trail tekov sem torej popravil svoj osebni rekord s čimer moram biti zadovoljen. Zopet sem se naučil marsikaj, kar sem itak že vedel. Gorski oziroma trail tek je precej drugačen od cestnega in rabi tudi drugačen trening. Maraton je ena taka čudna dirka, ki ni ne srednja ne dolga (tukaj bodo pravoverni atleti seveda skočili v luft :)). Je tako dolg, da je že treba jest in pit med tekom in se ukvarjati s pomanjkanjem glikogenskih rezerv. Po drugi strani pa je tako kratek, da ni časa za vmesno regeneracijo v umirjenem tempu ali celo hoji, kar si lahko privoščiš na ultra preizkušnjah. Kar se obutve tiče se počasi premikam k vedno manj blaženi obutvi z vedno manjšo razliko med peto in prsti. Letošnji maraton sem pretekel v Brooks Pure Connect brez problemov.
Zdaj prihaja spet čas preganjanja po gozdovih brez štoparice.    JUHUUU!!!