Tisti, ki prviš slišite za to najprej kliknite tukaj: http://www.tordesgeants.it/en
Za primerjavo pa še najbolj razvpita ultra trail tekma na svetu, sloviti UTMB.
Veni, vidi, dobil po p….(skoraj)
Ko sem januarja izpadel pri žrebu za UTMB, sem iskal alternativo. Na krajše variante francoske tekme ne bom prenašal prijave. Bom raje prihranil bonus za drugo leto. Swiss Irontrail je malo prezgodaj, pa še vreme jim pogosto kroji potek dirke. Torej ostane še tole. Khm! Prijavljam in pripravljam se na najbolj razvpit ultra trail na svetu, 165 km okoli Mont Blanc-a. Ko nisem sprejet, se želim prijaviti na stvar, ki je dvakrat daljša in ima več kot dvakrat toliko vzponov. A ni to malo otročje? Zadnjič sem slišal dobro izjavo: “Old enough to know better and young enough to do it anyway.” Torej, prijaviti se je najlažje. Par klikov z domačega kavča in stvar je končana. Do dirke je pa itak še tako dolgo, da se trenutno sploh še ne ukvarjam s tem. Stvar spet postane aktualna, ko sem izbran. Ja, tudi za tako norost je več kandidatov, kot jih sprejmejo. Letos 2000 prijav na 700 mest. Na srečo sta iz vsake države prva dva avtomatično notri. Torej je prišel čas, da plačam kar zasoljeno štartnino, če ne dajo mesto drugemu. Po krajšem preračunavanju sklenem, da lahko pridem do konca tudi s hojo in relativno veliko spanja. Torej grem probat.
Dirka sama sebe imenuje The Worlds Toughest Endurance Trail. Podoben naziv ima dandanašnji sicer vsak drugi trail tek. Vendar tukaj stvar ni daleč od resnice. Obstajajo daljši teki, tudi bolj strmi in po slabšem terenu v bolj odročnih krajih itd. Vendar, če gledamo enoetapne teke s fiksno traso, za posamezne tekmovalce, bi težko našli težjo dirko. Ža tiste, ki poznate naš Gorski Maraton Štirih Občin, je to približno osem teh maratonov zaporedoma, samo klanci so malo bolj strmi. Ali pa dvanajstkrat na Grintovec od spodnje postaje gondole za Veliko Planino, da se še kak kilometer nabere. 🙂 Stvar je dolga 330km in ima 24000m vzponov in prav toliko spustov. Zaradi logistike in boljše preglednosti je razdeljena na sedem etap med katerimi so bazne postaje, kjer imaš na voljo hrano, tuše, ležalnike, masažo in svojo prtljago. Vmes se ura seveda ne ustavlja, zato to ni etapna dirka.
Če poletje poizkušam zmerno trenirat in se predvsem izognit poškodbam. Razen blažjega vnetja ahilove tetive zaradi preobsežnega eksperimetiranja z zero drop supergami, mi uspe ostati zdrav. Če bi pogledal količino treninga, bi človek mislil, da se pripravljam na Lumpi tek na Rožnik, ampak take so možnosti. Še vedno mislim, da je bolje štartati malo slabše natreniran, kot malo poškodovan. Poletje gre mimo. Vmes se nekajkrat vprašam, zakaj nisem denarja za štartnino raje zapravil, kako drugače. Še s prstom po zemljevidu oziroma višinskem profilu je pot nepredstavljivo dolga. Če si jo skušam predstavljati v živo, mi pa mozak zašteka. Tik tak je tu čas odhoda. Spet standardno letanje po trgovinah za geli, nogavicami, nepremočljivimi hlačami in hop!. Tja sem šel z javnim prevozom, ker so moji kasneje prišli z avtom za mano. Od Ljubljane do Courmayeurja sem rabil najprej prijatelja z avtom, nato štiri vlake in še avtobus. Skupaj 12 ur. Minilo je kot bi mignil. Prispel sem v petek zveček, da sem imel do štarta v nedeljo zjutraj dovolj časa za počitek in mirne priprave. Nastanil sem se v hotelu 100m od štarta in 350m od športnega centra, kjer so delili štartne številke in sprejemali tranzicijske torbe. Naslednji dan dopoldne prelenarim in se ob dveh popoldne, takoj ko naj bi začeli deliti štartne številke narišem v športnem centru. Seveda nisem edini s to idejo. Gneča je nepopisna in v eni uri se skoraj nikamor ne premakne. Ob treh obupam in grem nazaj v hotel spat. Sprehod ponovim ob petih, ko se zopet obrnem. Z veliko žalostjo ugotovim, da se je pokvarila vsa zaloga njami hrane ,ki sem jo imel pripravljeno za po poti. Vključno s polovico moje rojstnodnevne torte, ki je bila presna čokoladno oreščkasta njami energijska bomba. Skupaj z energijskimi bombicami je končala v WC školjki. Na srečo ja šla direktno in ne preko mojega želodca. Za po poti so mi ostali samo geli in glukozne tabletke. Pri sotekmovalcih sem videl tranzicijske torbe, ki se mi zdijo podobne velikosti, kot moja z Ljubljanskega maratona. Zato v miru napakiram vse in polno opremljen ob pol osmih zvečer že tretjič maširam proti športni dvorani.
Obvezne opreme se kar nabere
Za izdajo tekaške številke moram namreč pokazati vso tekaško opremo in nahrbtnik napolnjen z obvezno opremo, ki je ni malo. Zraven tovorim še tranzicijsko torbo, ki me bo čakala na šestih mestih med dirko. Tokrat uletim direktno do mize za pregled opreme in v desetih minutah končam vse, vključno z oddajo tranzicijske torbe. Na roki imam motirano magnetno zapestnico, kot v bolnici. Zdaj sem notri. Sledi še briefing in obvezna pašta. Na tekmi sem si kot glavni cilj postavil prihod v cilj brez večjih poškodb. Nekaj sem sicer računal kakšne čase sem sposoben doseči, a je vse skupaj prevelika neznanka. Terena ne poznam. Še profila nisem naštudiral v nulo, ker je vsega enostavno preveč in si nisem vzel toliko časa. Kar se tiče trajanja, si do 48 sli 72 ur še nekako predstavljam kako bo šlo, potem pa je čisto nov svet. Torej lepo počasi od klanca do klanca, pa bomo sproti videli kaj bo.
Kljub temu, da imam vse pripravljeno me po dolgem času pred tekmo daje trema in ponoči slabo spim. Zjutraj ležernemu zajtrku sledi počasen sprehod na štart, kjer je energija že v polnem razmahu.
Še mal, pa gremo.
Še napoved favoritov, pozrav župana, muska za kocine ježit, odštevanje in presenetljivo točno ob 10h GREEEEEMOOOOO!!!!!!
Nadaljevanje:
pot pod noge 