pot pod noge

iskat meje

Pokukat v Beneško Slovenijo

Komentiraj

Kako majhna je Slovenija, se zaveš šele, ko se ti zdi dobri dve uri vožnje neskončno daleč. Toliko se namreč traja pot iz Ljubljane do Kobarida. Pa še cesto popravljajo. Kdo se bo vozil tako daleč, če je dostop do treh četrtin države hitrejši in udobnejši. No, tokrat sva bila na srečo primorana it tudi bogu za rit. Treba je bilo izkoristit podarjeno razvajanje v Hiši Franko. Če sva že tam, se spodobi, da greva še malo naokoli. Cel vikend sama, brez otrok, brez kakršnih koli obveznosti. Jupiiiii!

Tokrat so prišla na vrsto tudi kolesa. Prvi dan v najzahodnejši konec Slovenije Breginjski Kot. O teh krajih imam le v malih možganih nekaj utrinkov s televizije. V bistvu jih sploh ne poznam. Breginj in njegov potres, najzahodnejša slovenska vaz Robidišče, pa Sedlo, Borjana, Podbela, Stanovišče. Imena sicer zvenijo znano, a hkrati pojma nimam kam  naj jih dam.

Start v Starem Selu. Lepo turistično ob zadnje čase kar popularni reki Nadiži.

Kobarid001

Sezona kopanja se takrat še ni začela. Tako, da ni bilo žive duše. Vode je precej malo. Se pozna bolj zelena zima. Od Robiča do Podbele pelje ob nadiži kolesarska pot po lepem kolovozu. Zaradi gozdnih jagod napredujeva precej počasi.

Okrepčevalnice  so precej na gosto

Okrepčevalnice so precej na gosto

Vmes pogled ves čas uhaja na greben Kobariškega Stola, ki na severu obdaja Breginjski Kot in se vleče čaz mejo konkretno v Italijo. 35km travnatega rezglednega grebena sploh ne zgleda slabo.  Še en zaznamek na dolgem senamu bodočih tekaških dogodivščin. In to precej pri vrhu. V Podbeli zavijeva nazaj na asfalt proti Breginju. Lokalc pravi, da z dežjem ne bo sile.

Kar konkretna cerkev za take odročne kraje

Kar konkretna cerkev za take odročne kraje

Od tam zavijeva čez mejo pogledat k zamejskim rojakom prek mejnega prehoda Most na Nadiži. Lahko bo vedela, da je pod mostom verjetno reka. Ker reka običajno teče v dolini se je treba do nje spustiti. In jasno na drugi strani spet zagristi v klanec. Kraji so še bolj odročni, kot na naši strani meje. Po zdelanem makadamu privijugava v vas Prosnid. Ko vprašava za pot se gospod najprej opraviči: “Ma, mi oprostiste. Ne govorim zelo pridno slovensko.” Saj res! Tukaj živijo zamejski slovenci. Ne samo v knjigah in na televiziji. In dejansko govorijo eno tistih narečij, ki so v pisni obliki praktično neberljiva. Prav fascinantno je poslušat prijaznega gospoda, ki nama da napotke za naprej.

Pazi se medveda, piše samo v italijanščini. slovenci smo jih itak navajeni. :)

“Pazi se medveda”, piše samo v italijanščini. Slovenci smo jih itak navajeni. 🙂

Še en spust po razritem makadamu, prečkanje potoka in vzpon nazaj proti vzhodu naju pripeljejo spet na slovensko stran. V Robidišče. Izpred turistične kmetije se ponuja lep pogled na celoten Breginjski Kot in greben Stola. Uživanje v razgledu dopolni pivce in slastni kobariški štruklji. Sledi spust nazaj v dolino Nadiže in za konec še krog po Kobaridu. Res lepi kraji!

Zvečer pa preskok v drug svet. Od strganih prešvicanih kolesarskih hlač in plastičnih bidonov s toplim izotonikom, k večerni toaleti in devetim hodom vrhunske kulinarike. Res lepa izkušnja. Čeprav so kombinacije na krožniku občasno malce predivje.

Naslednje jutro po kraljevsekm zajtrku je treba pred odhodom domov še malo razmigati noge in ujeti veter v lase. Zaradi vremenske napovedi in informacij o deževju v Bovcu, se preseliva malenkost proti jugu. Cilj je mejni greben Kolovrata. Mesto odločilne bitke Soške fronte. Tu se je zgodil slavni Čudež pri Kobaridu. Prav tu! In ne v šolskih učbenikih.

Štart opoldne v Mostu na Soči. Kljub oblačnemu vremenu je soparno. Iz Mosta na Soči do glavne ceste po Gorica-Bovec. Pri Ušniku zavijeva v klanec proti Volčanskim rutom. Vzpon je kar konkreten. Pri cerkvi se cesta prevesi čez greben in odpre se pogled proti Beneški Sloveniji. Ob poti naju seveda, kot včeraj, čaka malica.

Kobarid012

 

Sliši se sumljivo pokanje. Za ovinkom se situacija razjasni. Na levi strani ceste je v senčki miza, za katero sedi nono in prav počasi z užitkom polni puško. Na levi strani ceste je skladovnica drv, na kateri je obešena tarča.  Očitno duh Soške fronte še živi. Strmina sicer malo popusti, a gre še vedno krepko navzgor po senčnem makadamu. Končno pririneva na sedlo Solarij. Tu se začne najlepši del poti. Odločiva se za krožno pot. Po slovenski strani grebena do Livških raven in po italijanski strani nazaj.

Končno pregrizla klanec.

Končno pregrizla klanec.

 

Na vzhodu je, kot na dlani dolina Soče in nad njo Krnsko pogorje. Tako blizu, da bi kar skočil čez. Italijani na Kolovratu, Avstrijci na Krnu. Ni si težko predstavljati vojakov, ki so se vkopavali kot krti in pošiljali ognjene pozdrave prek Soče. Nazaj grede, z italijanske strani grebena se odpira pogled na Beneško Slovenijo, Furlanijo in vse do Tržaškega zaliva. Uživaško! Kar žal mi je, da se tura končuje. Po novi cesti si tik-tak v dolini in kmalu spet na izhodišču. Zadovoljna se vsedeva v avto in odkruzava proti domu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.